Na štiri oči z Rafaelom Ziherlom

Na štiri oči z Rafaelom Ziherlom
11.07.2014 AVTOR: Tina Ambrožič
Rafael je sicer zaposlen v osnovni šoli, v prostem času pa veliko teče. S tekom in zdravim načinom življenja namreč uspešno oblavduje svojo bolezen, diabetes tipa 1.

OSEBNO
Si član kakšnega športnega društva ali kluba?
Nisem član nobenega kluba. Sem pa član in predsednik Društva diabetikov Grosuplje.

Kateri so tvoji najljubši tekaški copati?
Mizuno Wave Rider od številke 14 naprej

Uporabljaš tekaško uro?
Imel sem Garmin 405 in ko se mu je iztekla življenjska doba sem zamenjal za Garmin 210, ker sem ugotovil, da ima 405 preveč funkcij.

Tvoj obred pred tekom?
Tukaj je pa malo razlike med mano in večino "zdravih" tekačev. Pri meni je na prvem mestu obvezna kontrola krvnega sladkorja v krvi, ker to je pogoj, da lahko sploh začnem teči in mora biti med 8 do 10 mmol/l.

Tvoji dosedanji tekaški dosežki:
Radenci prvi maraton 2010, Celje - Logarska dolina 2010 75 km, Balaton 2011 106 km, Berlin 2012 3.50.32, Balaton 2014 ekipa Diabetes can't stop us 212 km

Kdaj in zakaj si se pričel ukvarjati s tekom?
Teči sem začel pred 8 leti, ker sem v tistem obdobju imel slabo kontrolo nad diabetesom. Vedel sem, da gibanje pomaga pri obvladovanju moje bolezni. Ko sem vprašal svojo takratno diabetologinjo ali smem teči, sem dobil odgovor, da lahko, a ne sam. Zato sem že iz trme hotel dokazati - predvsem sebi, da se da kljub hendikepu, ki ga imam, da uspešno spopadati s kilometri.

Kaj je pri teku tisto, kar ti je najbolj všeč?
Občutek svobode, ker si sam s sabo in svojim telesom in moram poslušati svoje telo ter kaj mi hoče povedati. V kombinaciji z naravo je tek tisti 'filing', ki ti da vedeti, da je svet lep. Samo prepustiti se moraš občutkom in problemi iz življenja med tekom z vsakim metrom ostajajo za tabo na cesti. Kljub utrujenosti se po teku počutim deset kilogramov lažji.

Kaj ti je tek dal?
Glava je tista, ki te vodi do cilja. Misel, ki jo tekači vsi dobro poznamo in tudi pri meni ni bilo nič drugače. Ko sem začel sem imel željo preteči desetko. Ko sem to naredil, sem že razmišljal o polovički in maraton je bilo logično nadaljevanje tega. Ker imam diabetes tipa 1 in tečem brez pumpe (inzulinska črpalka), mi je to dodana vrednost mojega tekanja, ker se počutim zdravega, ko tečem. Če pogledam svoj glikirani hemogolobin, ki je bil pred tekanjem med 7,7 do 9,7 in je sedaj, zadnjih 8 let, med 5,8 in 6,5. Stroka pa pravi, da je za dobro vodenje bolezni treba imeti rezultat do 6,5. Ta rezultat pove, kako je urejena sladkorna za zadnjih 90 dni pred kontrolo. Potem ni dileme, zakaj sem vključil gibanje v svoje življenje.

Kako potekajo tvoji treningi?
Nikoli do sedaj nisem imel kakega programa ali trenerja za tek. Vse treninge sem sam sebi prilagodil in tečem takrat, ko imam čas. Navadno tečem tri do štirikrat na teden - med tednom tečem okrog 10 km, za vikend opravim daljši tek.
Seveda je glasba del mene in se predvsem pri daljših treningih ne znam predstavljati teka brez nje. Glede vrste glasbe nisem izbirčen in poslušam skoraj vse, saj mi je bolj pomembno, da je dober ritem pesmi, ki ga potem prilagodim teku.

Tečeš sam ali za to potrebuješ družbo?
Ponavadi tečem sam in mi še sedaj, po tolikih letih tekanja, to sploh ni težko. Se pa spomnim začetkov in kako sem se moral prisiliti, da sem šel tečt, ker mi je bil sam tek velika muka. Zato sem takrat hodil v Ljubljano na K-Rožnik in sem v družbi sotrpinov tekačev iz Tekaškega foruma vzljubil tek in si nabiral izkušnje od drugih. V tisti skupini smo bili takrat vsi na nek način začetniki in če pogledam, kje so sedaj moji takratni sotrpini, lahko vidim, da je večina pretekla vsaj maraton nekateri pa še več.

Katerih tekov ne boš nikoli pozabil?
Prvi maraton v Radencih 2010, ki mi je dal vedeti, da smo sami sebi največji nasprotnik, če ne verjamemo v svoj uspeh. Prva ultra Celje-Logarska, kjer sem užival v naravi in v cilju ter si prvič na glas rekel, da grem naslednjo leto na Balaton teči 106 km. Potem je tu še Berlin zaradi vzdušja ob progi in super organizacije. UltraBalaton 2014 ter 212 km in ekipa Diabetes can't stop us, ki jo je sestavljalo 5 diabetikov tip 1 iz Slovenije in smo bili prva 'sladka' ekipa, ki je končala to Ultro. Moto 'vsi za enega, eden za vse', dobi na takih prireditvah posebno težo.

Se ob teku ukvarjaš še s kakšnim drugim športom?
Predlani sem poskusil tudi triatlon, a ga po eni sezoni opustil, ker sem ugotovil, da je to veliko dražji sport, kot tek, saj je potrebne veliko več opreme. Smučam tudi zelo rad in seveda hodim na izlete v hribe s svojo Eriko.

Kako pa skrbiš za prehrano?
Diabetes tip1 pomeni, da je treba jesti zdravo in uravnoteženo prehrano v več obrokih. Kar je tudi navodilo za zdravo populacijo. Seveda je ob vsem hitrem tempu življenja včasih težko slediti, kaj vse poješ, a se poskušam držati smernic. Seveda je vnos OH med tekmo zelo pomemben del mojega tekanja in tu moram biti zelo dosleden, zato imam med tekom vedno s sabo gel ali čokoladico. Včasih tudi merilec in inzulin, saj je predvsem na daljših tekih treba vmes dodajati tudi ta hormon. Tako, da jem tudi sladkarije in sladke pijače, saj rabim energijo za tek. Na solati bi namreč težko tekal. Bistveno pri prehranjevanju je to, da kar poješ moraš pokuriti in potem ni težav s kilogrami. Na žalost pa ima večina diabetikov na tem področju velike težave.

Kakšne tekaške načrte in želje, imaš za v prihodnje?

Želje pri teku niso več pomembne, ker sem jih večino že uresničil. Bolj pomembno se mi zdi, da uživam na teku, ker vem, da je to moja naložba v zdravo starost, ker neurejen diabetes v mladosti prinaša težave v obliki zapletov v starosti.

Kaj še počneš poleg ukvarjanja s tekom, imaš tudi kakšne druge hobije in kakšna je tvoja poklicna pot?
Pišem tudi svoj blog www.spirit-diabetes.com Življenje z inzulinsko črpalko, kjer opisujem kako je biti diabetik in kaj se da narediti, če veš kaj delaš. Ko sem pred osmimi leti iskal informacije o tem, kaj pomeni tek za diabetes je bilo tega zelo malo na netu in še tisto, kar sem našel je bilo na tujih straneh. V Sloveniji pa nobenega in sem se odločil, da je dobro povedati, da tudi drugi ljudje (diabetiki) vidijo, da ni ovir. Na moje zapise sem dobil veliko pozitivnih odzivov in veseli me, da so na podlagi mojih zapisov tudi drug diabetiki začeli teči. Tako sem tudi par svojih prijateljev diabetikov pripeljal do maratona. Problem diabetesa pri nas je tudi, da je napol v ilegali, ker se ljudje neradi odločijo spregovoriti o sebi, saj se bojijo stigmatizacije, oziroma mislijo, da bodo imeli težave. Poznam kar nekaj diabetikov, ki so v velikih družbah in sodelavci ne vedo, da imajo diabetes tipa 1.
Sodelujem tudi z dr. Karin Kanc Hanžel internistko diabetologinjo, ki ima delavnice za FIT terapijo, kjer kot FIT trener pomagam novim slušateljem diabetikom tipa 1, da se lažje spoznajo in iz prakse vidijo, da je življenje z diabetesom čisto normalno, če upoštevaš nekaj osnovnih pravil.
Vodim tudi DD Grosuplje, kjer želimo problematiko diabetesa skozi predavanja o zdravi hrani in novih smernicah pri vodenju bolezni približati ljudem in jim povedati, da je vsak sam odgovoren za sebe in jim je društvo v oporo ter pomoč.
Značke: Na štiri oči
Komentarji
Revija
BREZPLAČEN IZVOD
KOMPLET REVIJ