Na štiri oči z Urošem Koširjem

Kdaj in zakaj si se pričel ukvarjati s tekom?
Rekreativni tek se mi je zdel še nedolgo nazaj bolj mučenje kot kaj drugega. Nič posebno lepega nisem prepoznal v tem početju. V mladih letih sem sicer treniral nogomet, atletiko, plezanje ... Kasnejša leta so me od športa precej oddaljila in ko si enkrat popolnoma iz forme, so koraki nazaj ... kot bi imel svinčene noge. Enostavno ne gre. Ponovno sem se s tekom srečal mnogo let kasneje, dokaj pozno, pa vendar lahko zdaj z veseljem rečem, da je bilo ravno pravi čas. V poletnem klepetu leta 2012 je, najbrž na podlagi hude vročine, ki človeku malo zmeša misli, padla ideja za prijavo na 10 kilometrov ljubljanskega maratona. »Ufff, ta bo težka, « S pretečenimi kilometri in dnevi, ki so minevali, so se nadležna vprašanja precej zredčila, noge so dobile zalet in prijateljska ideja je prerasla v zasvojenost, ki mi v vsak dan prinaša predvsem veliko zadovoljstva, me žene k novim izzivom, tako pri teku kot na poklicni poti.

Kaj je pri teku tisto, kar ti je najbolj všeč?
Biti zunaj, v naravi, v jutranji tišini, si vzeti čas zase, tek je meditacija …Ni samo fizična kondicija, tudi  psihična je močnejša in me dela enostavno srečnejšega. Med tekom padeš v nek tok razmišljanja, popolnoma neodvisen od okolice, ki te obdaja in takrat se utrne marsikatera dobra glasbena ideja, razgrnejo se načrti za nove projekte, ki bi sicer doma na kavču za vedno ostali le nekje na podstrešju nikoli domišljenih idej.

Kaj ti je tek dal?
Tek je hrana. Taka, ki nasiti telo in duha. V težkih trenutkih, ko so viharji divjali navznoter, mi je tek ponudil varno zavetje. Ko enkrat začneš svet meriti s tekaškimi koraki, se dimenzije našega planeta spremenijo. Tek premika meje. Spremeni te.

Kako potekajo tvoji treningi?  
Zelo rad začnem dan s tekom. Četudi včasih težje začnem s prvimi koraki, me vleče naprej  občutek pričakovanja. Na koncu me vedno čaka osvežilen tuš in bogat zajtrk, ki si ga res privoščim.
Tečem 4 do 5-krat tedensko. Za tek navadno ne potrebujem kakšne posebne motivacije, če pa že, je zastavljen cilj, recimo maraton, že sam po sebi dovolj velika motivacija.

Tečeš sam ali za to potrebuješ družbo?
Večino mojih tekov je samotarskih, daljši teki pa se včasih priležejo tudi v družbi.

Katerih tekov ne boš nikoli pozabil?
Bo že držalo, kar pravijo, da se prve nikoli ne pozabi. Nedeljsko jutro ljubljanskega maratona pred štirimi leti. Prvi sneg. Snežna brozga. Moja prva desteka. To je bila res zmaga!
Še ena, ki je ne bom nikoli mogel pozabiti, pa je moja lanska prava ultra, 100 kilometrov v švicarskem Bielu. Tekaški in logistični podvig obenem.

Se ob teku ukvarjaš še s kakšnim drugim športom?
Občasno sedem na kolo. V mojem vsakdanjiku je prisotna joga, ki se s tekaškimi treningi zelo dobro dopolnjuje.

Kako pa skrbiš za prehrano?
Poizkušam se prehranjevati zdravo, oziroma poslušati svoje telo. Rad raziskujem, berem literaturo o tem. Moram priznati, da me tu čaka še nekaj študija. Nisem še namreč čisto prepričan, kaj mi res ustreza, posledice napak v prehrani pa sem že večkrat občutil. Način prehrane tekača je pomemben.

Kakšne tekaške načrte, želje, imaš za v prihodnje?
Predvsem si želim teči. Čim večkrat prečkati ciljno maratonsko črto. Še večja želja - podati se na ultramaratonske razdalje.

Kaj pa so tvoji cilji v letošnjem letu?
Lanskoletna poškodba mi je zelo spremenila pogled na tek, me »prizemljila «. Ko ne moreš, se šele resnično zaveš, da tisto, kar si prej imel, ni bilo tako zelo samoumevno. Moj edini cilj je postal spraviti se v tekaški pogon. V mesecu juliju sem prehodil Jakobovo pot, iz Francije prek Pirenejev vse do Atlantika. Poleg ljubljanskih trojk, sem v letošnjem letu že pretekel maraton. V oktobru pa – upajmo! – na svidenje na ljubljanskem maratonu!

Kaj še počneš poleg ukvarjanja s tekom, imaš tudi kakšne druge hobije in kakšna je tvoja poklicna pot?
Sem eden izmed ne tako številnih srečnežev, ki so svoj hobi uspeli udejanjiti tudi v poklicnih vodah. Glasba. V službi in tudi sicer.