Na štiri oči: Miha Oven

Miha sem spoznal povsem naključno in bil vesel dejstva, kako lahko zanimivi ljudje padejo skoraj iz neba. Povsem nepričakovano smo uspeli izvedeti nekaj več o njegovem nedavno opravljenem podvigu, kot tudi govoriti o samih športnih začetkih in kako se je sploh spoznal s tekom.

Začetek njegovega športnega udejstvovanja sega v samo otroštvo, kjer je kot otrok, najstnik, pričel s treniranjem košarke. Nato je popolnoma zamenjal disciplino in prijadral v alpinizem in plezanje. Po dolgih letih ukvarjanja z alpinizmom je pred šestimi leti začel aktivneje teči.

Precej zgovoren je podatek, da je Miha že po enem letu intenzivnejšega ukvarjanja s tekom, zmagal na svoji prvi tekaški tekmi v Grosupljem. V 24-ih urah je uspel preteči približno 170 kilometrov.

Bolj kot sami začetki nas je zanimalo izvedeti kaj več o Mihovem zadnjem tekaškem podvigu. Pretekel je pot od Jadranskega morja, bližina Trsta, do Salzburga. Našo pozornost ni pritegnil le dolgi tek, temveč način, kako je bil izveden. Miha se je kot pravi avanturist odločil, da bo vso potrebno prtljago za tako dolgo pot prenašal sam. Brez spremstva ali česa podobnega, ter poskušal čim večkrat spati pod milim nebom. 

Prišel je na idejo, da bi bil otroški voziček odlična rešitev za transport opreme. Ni bilo potrebno veliko, da je samo idejo tudi realiziral. Kot strokovnjak za prodajo športne opreme je hitro izbral primerne potrebščine, potovalko in vse je bilo nared.

Ko je imel že vse pripravljeno, si ni mislil, da bo voziček zdržal tako dolgo. Točno določenega

cilja ni imel, vendar ni pričakoval, da bo tekel dlje kot tri, štiri dni. Vedel je le za pot in ta je peljala na sever. Do kam, niti ni bilo pomembno, na prvem mestu je bila izkušnja.

Medtem, ko je bil za vsakršna opravila prepuščen samemu sebi, je ugotovil, da je voziček idealen sopotnik. Če je bilo potrebno, ga je lahko enostavno zložil, medtem ko je na primer spal na avtobusni postaji. Kot je sam zatrjeval, se je voziček izjemno dobro odrezal, le ene stvari ni pričakoval. Nepričakovana stvar je tehnika teka, kajti ko tečeš in potiskaš voziček, je drža med gibanjem popolnoma drugačna, kot če tečemo s prostimi rokami.

Na koncu se je izkazalo, da je bil voziček še vedno v perfektnem stanju, medtem ko so davek dolge poti in oteženega teka, ki je šel, v vednost, tudi čez Vršič, najbolj plačale tetive in kite na nogah. Tako je moral pot, ki ni imela točno definiranega cilja, zaključiti po osmih dneh in pretečenih nekaj manj kot 600 kilometrih v bližini Salzburga.

Za v bodoče ima na spisku želja kar nekaj tekaških dogodivščin, za katere upa, da jih bo lahko čim prej realiziral in da bo čim manj poškodb.  Ne glede na vse, lahko Mihu le čestitamo za opravljeno pot in zaželimo čim več pretečenih kilometrov brez bolečin.

V Kolikor ste se spraševali, kako izvesti kakšno daljšo tekaško pot, imate sedaj odgovor kot na dlani! Potrebujete le kvaliteten otroški voziček, pozitivnega duha in jekleno voljo. Pa dober tek.