Nagrajena tura: Pot na Bellevue

Matjaž 25,5-kilometrskemu teku, v katerem se je nabralo 1359 metrov vzponov, pravi kar  "sprehod". Nagrajeno turo z naslovom "Na Bellevue z Viktorjem" je opravil v spremstvu prijatelja Viktorja, čeprav na tak način teče zelo redko.

"Največkrat sem sam s svojimi mislimi in najbolj uživam ob misli na neskončnost. Rad imam ultramaratonske izzive in rad raziskujem nove terene," pravi o sebi Matjaž, ki izzive tudi redno beleži.

Nekatere si lahko ogledate na njegovem Sports Tracker profilu, kjer je prijavljen kot uporabnik matomania. Nekoliko v šali je opozoril tudi na tudi na turo: "Jutranji sprehod na 3 kotno jaso gledat zaljubljence".  Kaj vse lahko človek doživi med tekom! :-)

Pot na Bellevue

Če vas pot kdaj zanese proti Mariboru in naredite postanek v Hočah, lahko obiščete hribovite kraje mariborske okolice, saj ste od tu le kakšen streljal vstran oddaljeni od teh idiličnih hribov, kjer prebivajo izjemno prijazni ljudje. Da pri tem ne omenjam trgovskih verig lahko avto pustite pri cerkvi v Spodnjih Hočah, se opremite z vsemi dodatki, ki jih pač potrebujete (tudi kaj toplega za obleči, saj je lahko v višjih predelih hladneje).

Nekako ni potrebno delati velike pozornosti na zaloge vode, saj je po poti veliko naravnih izvirov, pa tudi lokalov ter seveda domačinov, ki vam bodo z veseljem postregli z vodo, če boste to želeli. In seveda takoj na začetku avanture je možno opaziti, da bo trasa vzpenjajoča, saj se že na začetku pojavi blag vzpon, vendar če niste pripravljeni, vas ravno take vrste vzpon že na začetku uniči, pa tega sploh opazili ne boste.

Ko se pot nadaljuje do Zgornjih Hoč in Pivole,kjer je zelo pomembno da držimo svoj položaj zaradi prometa na levi strani cestišča, se pa prične zares prava avantura. Oster ovinek pri opuščenem gostinskem lokalu v Pivoli napove nov izziv, saj se od tukaj naprej vzpon močno poveča in nato prvih nekaj kilometrov ne popusti pri čem dobi človek občutek, kot bi se z »hitrim « dvigalom dvigal proti vrhu, ter po prvih kilometrih resnega dviga že dejansko gleda na pokrajino iz viška, pri tem pa seveda ni potrebno poudarjati, da je razgled čudovitejši iz kilometra v kilometer.

S časom se dvig umirja in počasi prehaja do bolj sorazmernega vzpona in tukaj, kot smo že omenili ne zmanjka priložnosti za koristen postanek, saj je ob poti ogromno priložnosti, da napolnimo svoj bidon, meh ali pa enostavno lonček z vodo ali limonado. Postanki vam bodo koristili se pravi bodisi iz vidika hidracije, panoramskega ogleda ali pa zaradi zbiranja moči, saj boste predvsem tisti, ki niste toliko pripravljeni, od Oddelka za pljučne bolezni UKC Maribor naprej začutili pomanjkanje zraka, saj se od tukaj naprej ponovno preko zelo zavite ceste pojavi tudi temu primeren vzpon, ki traja ponovno do te meje, ko se cesta spet pomiri in se vzpon nekoliko poleže.

Na tej višini je mogoče opaziti že kar dosti naravnih izvirov vode, ki se nahajajo ob cesti pri katerih je pa vseeno včasih treba položiti pozornost tudi na vonj, da voda slučajno ne prečka kakšnega pašnika ali kmetije. Pri takšnem napredovanju pridemo počasi do table, ki nas usmerja v dve smeri: Areh ali Bellevue. Mi, v našem primeru zavijemo za Bellevue in od te točke naprej imamo le še tri malo večje vzpone do vrhunca našega potovanja, katerega za moje pojme označuje televizijska oddajna antena, ki se pri hotelskih kompleksih spretno skriva v objemu dreves.

Tukaj se vam pojavi odlična priložnost, da napolnite svoje energijske rezerve bodisi z kakšnim prigrizkom, gelom, ali če ste pristaš metod Dušana Mravljeta lahko zvrnete tudi kakšno pločevinko tekočega kruha (Piva). Pot gre od tu naprej le še navzdol in pomembno je omeniti, da je poti do Trikotne jase mnogo, glede na vaše razpoloženje pa lahko izberete ali se boste podali skozi gozd ali pa preprosto naredili spust po smučarski stezi, katera je tudi najbolj enostavna, saj se dejansko ni mogoče izgubiti.

Na tem delu trase je treba paziti na kamenje, druge sprehajalce, živalske iztrebke in druge nevšečnosti, ki bi vam lahko preprečili napredovanje v dolino. Pri Trikotni jasi katero napove koča z zraven stoječim zabaviščnim parkom, opravimo zavoj na desno mimo akumulacijskega bazena za proizvodnjo umetnega snega v gozd, pri tem pa se iz kamnite, gnečaste poti spremeni v umirjeno gozdno potko, katera je zelo dobro pohodna.

Padec je le na nekaj odsekih nekoliko večji, sicer pa je zelo blag. Tako, da razen posameznih kolesarjev ali pohodnikov ne boste srečali nobene žive duše. Ko pridete nazaj na asfaltno cest in naredite zavoj na levo, ste že na tričetrt poti nazaj. Pri prihodu v Razvanje pa je vseeno treba nekoliko usmeriti našo pot, da ne zaidemo na prometno zelo gosto cesto.

Pri smeri proti Hočam je dobro če pri malo ostrejšem desnem ovinku, kjer je tudi avtobusna postaja naredite zavoj na ulico levo (Ob jezgonu), kjer se najprej izognete slepi ulici z zavojem na desno, ter nato pri koncu asfaltne ceste zavoj na levo, ter naslednjih nekaj kilometrov napredujete po makadamski cesti skozi polje(smer proti Bauhaus-u), kjer lahko srečate tudi kakšno drevo slive ali kakšno jablano, katere vam bodo z veseljem odstopile kakšen sadež če boste na poti ob pravem letnem času.

Torej pri tej rahlo spuščajoči poti boste prišli vse do kolesarske ceste, kjer z zavojem na desno zapečatite še zadnje kilometre naše poti, saj se od tukaj pot nadaljuje po cesti, kjer ne bi smeli (razen izjem) srečati avta. Po prihodu nazaj v Spodnje Hoče, vas loči le še (zelo)slab kilometer do cerkve, kjer ste pustili svojega jeklenega konjička in tako ste lahko ob okusu Pohorskega zraka, dobre volje domačinov in dobre hrane okusili prijaznost teh krajev.