Od Mojstrane do Jesenic

V soboto, ko se je po vremenski napovedi obetal lepši dan tega vikenda, smo se podali na za nas neznano pot od Mojstrane preko Jerebikovca, prečenja Mežakle, do hokejske dvorane na Jesenicah.

Kot je v najini navadi, sva se z Marijo z veseljem odzvala vabilu Bojana Ambrožiča, da bi skupaj odtekli kakšno lepo gorsko tekaško turo.

Ker je Bojan velik poznavalec planin, sva se prepustila njegovi ideji in odločitvi, da bi tekli od Mojstrane preko cele Mežakle do Jesenic, le prikimala.

V malo poznejšem jutru sva se odpravila iz Ljubljane in se odpeljala proti Jesenicam. Pri športni dvorani sva ustavila le toliko, da je vstopil Bojan, ki je avto pustil tam, in skupaj smo odbrzeli novi avanturi nasproti.

Na izhodišču, majhno parkirišče ob cesti le streljaj iz Mojstrane, smo pustili avto in se zagnali proti Jerebikovcu, ki je po Bojanovih besedah predstavljal konstantno strmino vse do vrha. Besede so hitro postale realnost in že smo grizli kolena.

Napovedani mraz je neusmiljeno kljuval sopihajoča pljuča, a tako kot vsaka stvar je tudi telesna ohlajenost minila in grizenje kolen je postalo bolj prizanesljivo. Tu je bila pot že zgažena od predhodnikov, le na delih, kjer je strmina precejšnja je bilo potrebno biti pazljiv, saj zmrznjena podlaga ni dovoljevala zdrsa.

Sčasoma smo prišli na planino Mežakla, kjer se pot edinkrat zravna ter hitro krenili proti vrhu. Vrh Jerebikovca je v čudovitem vremenu postregel s čudovitimi razgledi na doline Vrat, Kota, Krme in na okoliške gore z očakom Triglavom.

Krajši predah smo izkoristili za nekaj fotografij in se po poti, po kateri smo prišli, podali nazaj do planine Mežakla. Tu se je naša prava pustolovščina šele začela, saj smo se podali na teren, ki je bil za vse tri neznan in vse poti so ostajale dobro skrite pod visoko snežno odejo.

Prečenje Mežakle poteka po neoznačenih poteh, večinoma smo hodili po traktorskih poteh, ki pa so naš načrt teka hitro postavile na realna tla. Že na začetku nam je bilo jasno, da danes ne bo veliko teka, temveč bomo večinoma gazili po globokem snegu.

Ker smo bili oblečeni in obuti kot tekači, je velika količina snega v kombinaciji z mrazom po približno treh urah pokazala svojo neprijazno stran in pričela neprijetno gristi stopala in spodnji predel nog.

Brezkompromisno smo nadaljevali pot po celem snegu, ki se je na mestih konstantno vdiral do kolen, v predelih zametov lahko tudi skoraj do bokov in se preko vrhov Petelina(1448m) in  Kisovca(1389m) po serpentinasti poti počasi a vztrajno premikali proti končnemu cilju. Velik del poti smo lahko gledali Jesenice a se zaradi težko prehodnega sveta Mežakle, ki se na omenjeno stran končuje s skalnimi barierirami, nismo mogli spustiti v dolino kjer koli bi želeli in smo morali nadaljevati po brezpotju grebena Mežakle.

Sčasoma smo le prišli do točke, kjer je GPS kazal združitev s potjo Čez Zakop  in se veseli ter utrujeni spustili proti Jesenicam, kjer smo se po trdem snegu navdušeno drsali in potem v čisto zadnjem delu poti tudi tekli.

Prilagamo tudi poti, ki lahko služi tistim, ki bi jih opisana pot zanimala do te mere, da bi jo želeli ponoviti. Je pa vsekakor primeren čas takrat, ko bo sneg pomahal v slovo in bo dejansko mogoče pot tudi preteči.

Na terenu smo bili dobrih pet ur in pol in premagali razdaljo dolgo nekaj več kot 16 kilometrov, ki pa je skoraj v celoti vsebovala gaženje v snegu.