Pretiravanje z vadbo pri začetnikih lahko negativno vpliva na srce

Splošno znano je, da je telesna aktivnost dobra za srce. S to logiko bi bilo smiselno, da bolj ko je vadba intenzivnejša, več koristi ima za vaše srce, kajne? Ni pa to povsem skladu z novo znanstveno izjavo v reviji Circulation, ki temelji na ugotovitvah več kot 300 znanstvenih študij o posledicah zmerne do močne telesne aktivnosti in visoko intenzivnih, obsežnih režimov vadbe na vaše splošno zdravje srca. Izjava namreč ugotavlja, da lahko udeležba v visokointenzivnih vzdržljivostnih aktivnostih, kot so maratoni in triatloni, poveča tveganje za nenaden srčni zastoj in atrijsko fibrilacijo (nepravilen srčni utrip) pri ljudeh, ki niso vajeni te stopnje vadbe in morda nimajo diagnoze srčne bolezni. »Visokointenzivna telesna aktivnost, ki jo zlasti izvajajo ljudje s srčno-žilnimi boleznimi, lahko povzroči srčno ishemijo, kar pomeni premajhno oskrbo s kisikom v primerjavi s potrebno,« pravi dr. Barry Franklin, predsednik odbora za pisanje izjave in direktor preventivne kardiologije in kardiologije rehabilitacijo v bolnišnici William Beaumont. Franklin je dejal, da lahko to pri ljudeh s koronarno arterijsko boleznijo povzroči resne motnje srčnega ritma - ko se naberejo obloge na stenah arterij, ki dovajajo kri v srce in druge dele telesa. Te obloge lahko počijo in nad pretrganjem lahko nastane krvni strdek, ki povzroči srčni napad ali celo nenadno smrt.

Čeprav se zdi logično, da bi se nekdo z diagnosticiranim srčnim obolenjem mučil med hitrim povečevanjem pri intenzivni vadbi, je jasno nekaj: nekateri ljudje ugotovijo, da imajo težave s srcem, šele ko jih reševalci odpeljejo z maratonskega teka. Zato je »počasi in enakomerno« mantra, ki ji je treba slediti, meni Franklin, in ne le za tiste, ki vedo, da imajo težave s srcem. Postopno povečanje intenzivnosti vadbe bi morala biti strategija za vsakogar. »Priporočamo, da vsi, ki začnejo z vadbenim programom, še posebej po letih neaktivnosti, ne začnejo teči, ampak raje hodijo s hitrostjo od dve do tri milje na uro,« je dejal Franklin in dodal, da naj v približno dveh mesecih postopoma povečujejo hitrost hoje - na primer s 3,5 na 4,5 milje na uro. To nadaljnje napredovanje bi se moralo zgoditi le, če vadbo zlahka prenašate in ne kažete simptomov, ki bi kazali na slabo zdravje srca - kar pomeni, da nimate bolečin v prsnem košu ali pritiska, omotice, izredno hitrega ali nepravilnega srčnega ritma ali težko dihate.

Kot splošno vodilo bi morali svoj zaznani napor oceniti kot »dokaj lahkega« na »nekoliko težkega«, je predlagal Franklin. Po dveh mesecih lahko ljudje napredujejo do počasnega teka. »Številne študije zdaj kažejo, da so se ljudje, ki imajo težave z vadbo, začeli prehitro, prezgodaj ali so prezrli opozorilne znake in simptome v tednih ali mesecih pred dogodkom, povezanim z vadbo,« je dejal in dodal, da če se pojavijo simptomi, je treba vadbo se ustavite in se dogovorite za sestanek s svojim zdravnikom. Če se torej vračate po daljšem odmoru od vadbe, je najbolje, da kot prvo dolgo ne ciljate dolge in težke teke. Namesto tega se osredotočite na to, da svojo kilometrino počasi povečujete - in morda se prijavite na krajše dirke, kot sta 5K ali 10K, preden se poskušate vrniti na maratonske teke.

Povzeto po: Doing Too Much, Too Soon Can Negatively Impact Your Heart Health, Statement Suggests, ki je dostopen tukaj.