Primož Kobe med zvezdniki maratona

Potem, ko je lansko sezono Primož Kobe v celoti posvetil rehabilitaciji, se je v času, ko smo po večini ostali tempirali najboljšo pripravljenost na Ljubljanskem maratonu, je začel Primož Kobe s pripravami na sezono 2018. S Primožem Kobetom smo se pogovarjali ob zaključevanju priprav v Afrirki.

Kje potekajo priprave na novo sezono?
Nastanjen sem v kampu High altitude training v mestu Iten, ki leži 30 kilometrov od Eldoreta, v Keniji. Kamp je na 2400 m nadmorske višine. Trase za tek pa so v okolici razgibane s peščeno oziroma makadamsko podlago. Asfaltna cesta je samo ene, vendar je tek po njej zelo nevaren.

S pripravami ravno zaključuješ, kako dolge so bile?
Planiral sem štiri tedenske priprave, z vključeno aklimatizacijo. Seveda bi ostal še kakšen teden ali dva, a vse je povezano s sredstvi. Težko pa je biti tako dolgo tudi brez družine, saj me oba otroka že precej pogrešata.

Zakaj odhod na priprave v Afriko?
V tem letnem času je treba preteči veliko kilometrov s treningi dvakrat na dan. V Sloveniji to pomeni zjutraj tek po ledu, zvečer pa tek v temi oziroma z naglavnimi svetilkami. Tukaj je sonce, daljši dan, dobra hrana z odličnim sadjem (mango, ananas, avokado) ter najbolj pomembno, treningi skupaj z najboljšimi tekači. Na koncu je sicer nadmorska višina tista, ki pretehta odločitev za tako dolgo pot. Glede trening so tukaj idealni pogoji.

Razlika med pogoji za trening je očitna.

Glede na obseg priprav kaj so tvoji glavni cilji v letošnji sezoni?
Letos je vse usmerjeno na evropsko prvenstvo v Berlinu. Pred tem bom 8. 4. 2018 odtekel maraton v Hanovru, kjer moram teči pod 2:20:30, kar ocenjujem, da ne bo težava. Potem bom vse moči usmeril na EP v Berlinu. Jeseni želim nastopiti na Ljubljanskem maratonu. Upam, da bo zdravje služilo tako kot zdaj.

Opišeš, kako je videti vsak dan v tekaškem kampu, med uglednimi tekači?
Osnova vsega je, da si v takšni sredini res lahko fokusiran samo na tek. V kampu je za vse poskrbljeno in misli so povezane samo s treningom. Na razpolago imamo vse, kar je potrebno za dober trening. Lahkoten tek opravimo ob vzhodu sonca ob 6:20, ko trenira večina kanijskih tekačev. Težji trening daljši tek se začnejo ob 9:00, sledijo vaje v fitnesu, tuš in kosilo. Po kosilu sledi obvezen počitek, spanje med 1-3 ure, nato ura prostega časa. Ob 16:30 sledi drugi tekaški trening. Po drugem tekaškem treningu se pridružim skupini, ki dela vaje za stabilizacijo telesa. Sledi večerja, kakšen čaj v klubu Iteb, kjer se dobivajo zvečer tekači. Ob 21:00 vsi zapustijo klub in se odpravimo k počitku, saj zjutraj ura kmalu kliče k novemu teku.

Kako so videti večerne čajanke? Se lahko navežejo nova prijateljstva ali je bolj vsak zase?
Vsako leto spoznam ogromno novih prijateljev, V kampu je pisana druščina atletov iz celega sveta. Poznanstva so najboljši del teh priprav, saj je poleg treningov tudi čas na voljo za spoznavanje in pogovorih o teku, prireditvah, opremi, ...

Se pridobi nova znanja, izkušnje ali gre bolj za odmik in mir za ustrezne priprave?
Tukaj se vse vrti okoli teka in se res lahko 24 ur na dan pogovarjaš o njem. Vedno boš našel nekoga, ki bo pripravljen na pogovor. Na ta način sem pridobil veliko izkušenj drugih, kaj je dobro in kaj ne. Tukaj sem že četrtič in sem zdaj tudi že sam med tistimi, ki lahko svetujem tistin, ki se znajdejo v Afriki prvič. Saj je tukaj za vsakega, ki je prvič na začetku velik šok.

Kako se spremeni prehrana v tem času?
Prehrana tukaj se zelo razlikuje od naše. Veliko več je sadja in zelenjave ter zelo malo kruha. Ni nobenih nepotrebnih odvečnih živil. Za sladico je zvečer sadje mango, ananas, lubenica ali papaja. Čeprav se nekateri atleti pritožujejo, da je hrana slaba in brez okusa menim, da je hrana zdrava s potrebnimi hranilnimi vrednostmi. Če se pa skozi trening tukaj še kaj telesne teže izgubi, je pa tudi dobrodošlo.

So profesionalni tekači odprti ali so bolj v svojem svetu?
Profesionalni atleti so prijazni, a zaprti oziroma precej nezgovorni. Najpogostejše vprašanje tukaj je, kaj tečeš in kakšen je tvoj osebni rekord. Potem te dajo v svoj predalček, kamor sodiš. Tekači, ki imamo maraton pod 2 uri in 16 minut nimamo nekih skrivnosti in delamo tudi treninge skupaj in si izmenjamo več informacij. Drugi imajo bolj omejen dostop do vsebin vrhunskega treninga, a vse je odvisno tudi od človeka do človeka.

Še kakšna morebitna zanimivost?
Največja atrakcija tukaj je fartlek s tudi do 200 tekači, moram reči, da precej noro, saj gre le za navaden trening. Verjetno ni potrebno, da povem, kako hitro gre. :)  

Pred startom skupnskega fartleka.

Primož Kobe v sredini med levo Abdi Bile (1987 svetovni prvak na 1500 m) in desno trener Colm O'Connel.