Ko je pred slabim desetletjem Christopher McDougall raziskoval tekaško znanost in v svoji megauspešnici Rojeni za tek priobčil zdaj že splošno sprejeto dejstvo, da lahko zmogljivost vzdržljivostnega športnika ostaja na zavidljivi ravni pozno v starost, je privzdignil marsikatero obrv. Še posebej so ušesa našpičili rekreativci, starejši od petdeset let, ki so bili prepričani, da niso več konkurenčni pol mlajšim tekmecem. Nestrpno so pričakovali poljudno in uporabno čtivo, ki bi podrobneje razdelalo temo. Joe Friel jim s knjigo Hitri po petdesetem ponudi prav to in še malo več.

Joe Friel, priznani trener vrhunskih športnikov, predvsem kolesarjev in triatloncev, ima skoraj status božanstva, med katera se umešča tudi s knjižnicami uspešnicami s pomenljivimi naslovi Biblija treniranja za kolesarje, Biblija za triatlonce in podobnimi. Pri sedemdesetih je spisal nov priročnik, a se tokrat ni odločil za specifično športno pisanje, pač pa je svoje 40-letne izkušnje s treniranjem sebe in mnogih drugih sklenil preliti v delo, ki bo nagovarjalo starejše športnike.

Razbijalec mitov

Knjiga neposredno nagovarja ne le upokojene atlete, ki jih tekmovalni duh tudi na stara leta ni zapustil, pač pa vedno večjo množico bolj ali manj resnih rekreativcev, ki se športno udejstvujejo in tekmujejo že desetletja ali pa so se na drugi strani z vzdržljivostnimi disciplinami srečali šele pred kratkim. Ni usmerjena zgolj na en šport, ampak jo lahko apliciramo na plavanje, kolesarjenje ali tek. Slovenski prevod je kolesarja z izvorne naslovnice raje zamenjal s tekačem, kar bržkone pove, kaj je primarni slovenski tekmovalni šport, ko govorimo o zrelejših rekreativnih športnikih. Tekači nad petdesetim letom na velikih prireditvah predstavljajo vedno večji delež, skoraj že četrtino tekmovalcev.

Prvi del knjige je posvečen fiziološkim in biološkim razlogom za staranje in zmanjšano zmogljivost. Friel izpostavi tri ključne dejavnike: zniževanje aerobne kapacitete, kopičenje telesne maščobe in upadanje mišične mase. Ob tem poglobljeno, z izjemno veliko dodatnimi referencami obravnava vso najnovejšo znanost o staranju, ki jo poganja predvsem babyboom generacija s svojo željo po podaljšanju vitalnosti, in hkrati ovrže nekaj zakoreninjenih mitov: da je za starejše primerno zgolj blago naprezanje, ne drži več, uživanje sintetičnih antioksidantov pa povzroča več škode kot pozitivnih učinkov obrambe pred prostimi radikali.

Drugi del je obsežnejši in se osredotoča na »zdravila « zoper neobhodne starostne ovire. Friel trdi, da človek ni star, dokler svojih let ne uporablja za izgovor, in pokaže, da je mogoče staranje izdatno upočasniti, če ne celo občasno ustaviti za daljše obdobje. Rdeča nit knjige je za marsikoga presenetljiva: preveč dolgih, počasnih treningov ne prinaša ničesar, ključ do hitrosti sta intenzivno intervalno delo in temu primerna regeneracija. Friel pokaže, kako povečati aerobno kapaciteto, kako vzdrževati ali celo izboljšati laktatni prag ter na kaj paziti pri ekonomičnosti gibanja. Podkrepljeno s študijami in empiričnim delom prepričljivo dokaže, da do želenih učinkov vodijo le spremembe dolgoletnih režimov, ki temeljijo predvsem na obsegu dela, v smer intenzivnosti.

Praktičen priročnik

Kot velik zagovornih periodizacije, Friel razdela in predlaga podrobne vadbene cikluse, v katere vključuje delo za moč, raztezanje in ogromno načrtovanega počitka, predvsem pa pazljivo izogibanje poškodbam in boleznim. Ključna sta tudi spanje in prehrana; pri slednji objektivno obdela tako ogljikohidratni kot maščobni princip, čeprav sam predlaga načeli paleodiete in diete z nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov, ki ju je osvojil s pomočjo prijateljev Lorena Cordaina (The Paleo Diet for Athletes) in Tima Noakesa (Lore of Running).