Roman Kejžar: "Preseneti lahko tudi kakšen belec!"

Roman Kejžar je po zaključku svoje uspešne tekaške kariere hitro presedlal v trenerske vrste, kjer danes uspešno vodi številne tekače, med katerimi trenutno najbolj izstopata letošnja potnika na olimpijske igre v London, Žana Jereb in Primož Kobe. 

Roman, za začetek ne moreva mimo letošnjih olimpijskih iger: oba maratonska potnika sta vaša varovanca. Kako bi ocenil njuno pripravljenost?

Če grem najprej na žensko predstavnico, torej Žano Jereb, lahko rečem, da je vse naredila po programu, ki sva ga zastavila. Tudi zadnji teki pred nastopom so kazali, da je bolje pripravljena, kot je bila na maratonu, kjer je dosegla B olimpijsko normo. Glede na Žanin položaj – hodi namreč še v redno službo in dostikrat ni mogla dvakrat na dan trenirati – je zelo napredovala v tem kratkem času. Če pa bi bili v Londonu še pogoji kolikor toliko znosni, mislim, da bi šla lahko v optimalnih razmerah okoli časa svojega osebnega rekorda.

Primož Kobe je profesionalec! On je že lani vse profesionalno zastavil, prenehal hoditi v službo in se posvetil samo teku. Pri njemu so bile v zadnjem času problematične poškodbe, tako da smo ves čas iskali način treninga, ki bi bil primeren zanj. Dosti je bilo eksperimentiranja, prilagajanja vadbe, saj nismo vedeli, kako močno lahko obremenimo določeno mišično skupino. Primož večino treningov naredi dobro, pri določenih pa se morda celo ne zna povsem dobro ‘šparati’ – po domače povedano – saj gre do konca in s tem tvega nekoliko več. A, računam, da bo vse te poškodbice do nastopa v Londonu optimalno saniral in bo lahko odtekel konkreten maraton.

Pa ste mnenja – glede na njegovo trenutno pripravljenost – da ima potencial novega osebnega rekorda?

Težko! Na tako veliki tekmi bi tek okoli njegovega osebnega rekorda pomenil uvrstitev med prvih dvajset, kar bi bila vrhunska uvrstitev. A to bo zelo težko! Njegov osebni rekord je ocenjen bistveno višje kot Žanin in ga je tudi bistveno težje izboljšati, zame bi bil izjemen dosežek že, če bi mu uspel tek pod 2:18, kar je bila letos B olimpijska norma. Je pa potrebno na maratonu znati reagirati na pogoje, ki lahko hitro pomenijo tri minute gor ali dol v končnem rezultatu.

Olimpijsko traso ste si najbrž že ogledali – del vodi tudi po istih ulicah kot vsakoletni londonski maraton - in ne velja za najlažjo!

Ja, same trase ne gre podcenjevati. Glede na to, da velja za London, da je načeloma ravninski, smo pred kratkim dobili konfiguracijo in lahko rečem, da je kar razgibana. Ponekod se proga dvigne in spusti za petnajst metrov in to v treh krogih pomeni kar nekaj končne višinske razlike, tako da lahko rečem, da bo na koncu kar zahtevno. Potem so tu še ovinki in tudi ti bodo še kako vplivali na končne rezultate.

Dobro! Pa se dotakniva še vaših olimpijskih spominov, ki so še vedno relativno sveži – kakšni občutki so bili, ko ste stali na štartu v Sydneyju, kjer ste prvič nastopili na olimpijadi?

To je bil res poseben dogodek zame, saj bi moral nastopiti že na olimpijskih igrah v Atlanti leta 1996, pa sem nerazumljivo izpadel iz selekcije, čeprav sem imel normo. Tako sem si zadal, da bom v Sydneyju res dal vse od sebe. V tem času sem imel že osebni rekord 2:11:50 in na teh olimpijskih igrah je bil moj namen poseči zelo visoko. Nikakor nisem imel namena taktizirati, zato sem štartal kar s prvo skupino tekačev, na vse ali nič. No, na koncu sem za to plačal davek – menjava celin, časovne in vremenske razlike,… V cilju sva bila nato oba s trenerjem razočarana, saj sva pričakovala veliko več.(Roman je zasedel 62. mesto, op.p.) Moja želja je bila tedaj uvrstitev med prvih dvajset, kar mi je tedanja pripravljenost  in rezultat osebnega rekorda zagotavljal, a pač ni šlo. Na koncu se je izkazalo, da je bil moj dosežek s takšno taktiko še bistveno slabši, kot če bi štartal na čas okoli 2:20.

V svoji karieri ste tekmovali na največjih svetovnih maratonih, pa seveda na treh olimpijskih igrah – se da primerjati slednje z, denimo nastopom na Berlinskem maratonu?

Olimpijske igre so zagotovo nekaj posebnega. Že vsa ta pričakovanja, pomp, ki se ustvarja v obdobju pred začetkom – vse to vodi do tega, da so občutki res posebni. Na štartu je le peščica najboljših tekmovalcev, ponavadi iz okoli osemdesetih držav na svetu in že takšna zasedba je razred zase. Na velikih mestnih maratonih prav tako pride do trideset vrhunskih tekačev, če omeniva Berlin, pa vendar to ni isto. Kar daje čar olimpijskemu nastopu je cel komplet: evropsko ali svetovno prvenstvo vključuje samo atletiko, medtem ko smo na olimpijskih igrah zbrani športniki iz vseh možnih disciplin, se družimo med sabo, se spoznavamo in to je resnično nekaj posebnega. In zato prav vsakemu vrhunskemu športniku zagotovo želim, da bi vsaj enkrat v karieri nastopil na olimpijskih igrah!

V Londonu boste stali ob strani obema varovancema. Kako pomembna je vloga trenerja na tako velikih tekmovanjih? Tu se namreč ne bo mogoče voziti za tekači s kolesi, kot to lahko vidimo na nekaterih največjih maratonih.

Res je. Olimpijska proga je povsem zaptra in tudi najhitrejši tekmovalci ne smejo imeti nikakršnega spremstva. Prav tako seveda ni kakšnih pacemakerjev, trenerji pa lahko svoje tekače pričakamo na eni izmed okrepčevalnic, kjer jim damo pijačo, pri tem ob cesti malce potečemo z njimi in si na hitro izmenjamo kakšen napotek ali dva. Vsak se mora pač znajti sam zase, vsak je odvisen od svojega trenutnega počutja, odločitev, ki jih sprejme na progi in to je tudi čar olimpijade.

Pa za konec še vprašanje glede favoritov na nedeljski moški preizkušnji?

Jah. Afriški tekači so seveda vedno glavni favoriti, čeprav se lahko izpred nekaj let spomnimo tudi izjemnih belcev – Baldini v Atenah, pa Španci znajo na velikih tekmovanjih prav tako presenetiti. A, trenutno mislim, da so Kenijci ponovno stopničko višje, tako da veljajo za glavne favorite. Pustimo se presenetiti…

Roman, najlepša hvala za pogovor in veliko sreče tako vam pri trenerskem delu, kot vašim varovancem na prihodnjih velikih tekmovanjih.