Teci in misli - revija Tekac 1201/2017

Tek je krasna dejavnost, a pasje težko je začeti. Tudi po le enomesečnem odmoru, ki ga človek vzame preveč zares in si v tem času niti ne obuje športnih copat, edina rekreacija pa je basanje vreče brez dna s hrano, tudi nezdravo in tudi v urah, ko pošteni tekač že spi. Prvi koraki so kot tek z utežmi. Mišice so neodzivne, kite zategnjene, črpalka razbija v bistveno višjem tempu, kot ga kažejo številke na uri. In vsak kilometer se zdi dolg, ne pet ali šest, ampak osem ali deset minut. Poleg tega je ledeni mraz vse kaj drugega kot spodbuden in hitro spodbudi črne misli o trpljenju. »Tekač ne gre po užitek, « je zapisal Blaž misel, ki ga je prevzela ob polmaratonskem teku na Ljubljanskem maratonu. »Tekač gre po trpljenje. «

Morda trpljenje iz človeka potegne največ in najboljše, kar premore. Tudi najboljše in morda celo najbolj plemenite misli. Na 17. kilometru Ljubljanskega maratona sem ob metalskih zvokih udarnega garažnega benda videl vse, od vrhunskih tekačev do tistih, ki so tekli že daleč za zadnjim vozilom organizatorja. Vsi drugačni – vsi tekači.

Vrhunski afriški maratonci tečejo, kot bi bili v drugem svetu. »Po asfaltu se gibljejo kot peresa, ki jih nosi veter, « piše Blaž. »Nekaj nezemeljskega je v njihovem gibanju. Nekaj nezemeljskega je na njihovih telesih. Na eni strani naša, pretežka, zasedena in neelastična, in na drugi njihova na vrhuncu motorične učinkovitosti. « Potem pritečejo vrhunski rekreativci, vsi z jasno določenimi cilji. Povsem osamljeni ali v manjših skupinah tečejo za zmago v kategoriji, za osebni rekord, morda zato, da se dokažejo samim sebi. Skupine postajajo čedalje večje in vzdušje je vedno bolj sproščeno. Po cesti se vali masa tekačev, ki lebdijo na krilih množice, navijačev, Metallice, kot da bi bili tudi oni v drugem, a precej bolj sproščenem svetu. To veseljačenje traja presenetljivo dolgo, dlani bolijo od ploskanja, množica je čedalje manj zgoščena … In potem pridejo tisti, ki se borijo za preživetje. Videti so bolj zemeljski od vseh. Nekateri so padli na trša tla, kot so bili mislili. Težko razumem, zakaj so se tega lotili, a če kdo, so oni tisti, ki potrebujejo spodbudo. Trpijo najbolj, predvsem pa najdlje.

A v resnici so vsi na istem. »Hočeš teči hitreje, a pritečeš lahko le do roba lastne zmogljivosti in potem po tem robu tečeš do cilja, « napiše Blaž. »Če obstaja ozemlje, kjer lahko srečaš sebe v vzporednem vesolju, je to tekmovalni tek na robu zmogljivosti. Ko v telesu loviš boljšo različico samega sebe nekaj metrov pred seboj, se je dotakneš in jo kmalu spet izgubiš. « In prav za to gre pri teku: za iskanje boljše različice samega sebe. A ne le v smislu izboljšanja telesne zmogljivosti in urjenja mentalne vzdržljivosti. Hočeš nočeš nas tek, ta individualna, lahko tudi puščavniška dejavnost, sili v razmislek. O čemer koli že. Ko tečemo, tudi mislimo. In verjetno je to celo bolj pomembno kot krepitev fizisa.

Kazalo

Fotolov

Razveljavitev rekordov

Trening na prazen želodec

Bazična vadba

Tek v podobah

Maraton v Portu