Zimski oviratlon tokrat v skoraj arktičnih razmerah

Mrazu navkljub jih je tik pred ciljem seveda čakala znamenita arktična kopel, ki je že stalnica zimskega oviratlona. Tudi letos, čeprav tako hladno na Pokljuki ob zimski izvedbi oviratlona po besedah organizatorjev še ni bilo, se je večina ni ustrašila, temveč je pogumno skočila v ledeno vodo in nato z visoko dvignjenimi rokami zmagovito pritekla v cilj.

Mraz in snežinke le še dodatna motivacija

Vreme ni bilo ravno presenečenje, čeprav so ta pomemben element oviratlona. Vendarle je še dober teden do uradnega začetka pomladi in zjutraj je, kot se za zimo spodobi, na Rudnem polju naletaval sneg, ki ni prenehal niti takrat, ko se je sonce za nekaj trenutkov prebilo čez oblake in razsvetlilo pokljuško planoto. A zimske razmere niso ustavile organizatorjev, še manj pa udeležencev. Sodeč po vzdušju so bile po besedah organizatorjev temperature zraka blizu ledišča in snežinke le še dodatna motivacija za soočenje z ovirami. Če pa je bilo v komer koli vsaj kanček dvoma, ga je pregnal kondicijski trener Matej Cankar, ki je tako energično ogreval vsak startni val oviratloncev in oviratlonk, da je te kar poneslo na progo.

Prva presenečenja so se začela že nekaj sto metrov po startu. Kot da Frontlab piramida, po kateri se je bilo treba povzpeti s pomočjo vrvi, še ni bila dovolj za dvigovanje srčnega utripa, se je bilo treba proti naslednji oviri zapoditi čez več metrov visok kup snega. Sledil je Proteini.si pokljuški prelaz, pri katerem so se oviratlonci preizkusili, kako dobri so pri udejanjanju vrednot, kot sta medsebojna pomoč in sodelovanje. Čez steno, postavljeno pod kotom 45 stopinj, gre namreč veliko lažje, če si oviratlonci priskočijo na pomoč. Tretja ovira je bila dober opomnik, da je oviratlon še kako zabaven. Prijatelja iz ekipe ali novega znanca s proge na ramena in, hop, gremo štuporamo! Pri četrti, kurji lestvi, ki je bila tokrat premierno na zimski preizkušnji, pa sta bila na preizkusu koordinacija in ravnotežje pri lazenju čez prečke. Nato pa tradicionalni suhi in vitki – cevi, ki jim nekateri pravijo tudi premagovalci klavstrofobije. So namreč ravno dovolj široke, da omogočajo gibanje oziroma plazenje, hkrati pa ravno pravšnje za premagovanje fobij, so zapisali organizatorji.

Še vedno najlažje v timskem duhu

Na dobri polovici proge je Športno društvo Oviratlon poskrbelo za malo sprostitve, za kar je bila ovira po vseh štirih, pri kateri se je bilo treba plaziti pod mrežo, napeto na višini 90 centimetrov, ravno pravšnja. Nato pa Fisherman 's Friend spolzki vzpon, ki sodi med zahtevnejše ovire zimskega izziva. Pri hoji navkreber po spolzki podlagi oviratloncem ni zmanjkalo domišljije, kako priti do vrha, ponovno pa se je izkazalo, da gre najlažje v timskem duhu. Ko je že kazalo, da bo šla proga le še navzdol, je bilo treba po Avtotehna Vis gumaparku med gumami premagati še nekaj deset metrov višinske razlike. Trud je bil nagrajen s čistim užitkom pri sankanju v ciljno ravnino. Potem pa brž v temačno pokljuško podzemlje, dobrih 100 metrov dolg tunel brez kančka svetlobe. Sledil je še en krog, ob koncu katerega je oviratlonce namesto tunela tik pred ciljem čakala še arktična kopel, s katero so kronali udeležbo na zimski preizkušnji.

Zadovoljni in nasmejani obrazi z današnjega zimskega podviga dajejo zagon tudi organizatorjem, ki za letos obljubljajo še dve nepozabni preizkušnji: že 25. junija bodo oviratlonci izzive spet premagovali v pokljuških gozdovih, 10. septembra pa se bodo podali na prekmurske ravnice ob jezero soboška Kamešnica. Prijave na oba dogodka so mogoče na uradni spletni strani oviratlona.