Ali goljufivcem medalja na cilju sploh lahko kaj pomeni?

Domov > Aktualno > Ali goljufivcem medalja na cilju sploh lahko kaj pomeni?

21.01.2020 AVTOR: K. R.,

Verjeli ali ne, tudi na prestižnih tekmovanjih tekači pogosto goljufajo. In tako je že od nekdaj.

Ali goljufivcem medalja na cilju sploh lahko kaj pomeni?

Ena izmed bolj znanih zgodb se je zgodila leta 2011.

Steve Cairns je tekač, ki je bil na polovici Kielder maratona v Northumberlandu na tretjem mestu. Ko je pretekel 14 kilometrov, je pred seboj na stezi zagledal dva vodilna tekača, Rickyja Lightfoota in Marcusa Scotneyja. Cairns je vedel, da ima malo možnosti, da bi ju ujel. »Samo užival bom v teku,« se je odločil. Cairns je držal svoj položaj, tekel svoj tempo in lepo pritekel na cilj. Ko je prečkal ciljno črto, je slišal svoj rezultat; dosegel je četrto mesto. »Sem prav slišal, sem četrti?« Je vprašal enega izmed organizatorjev, da bi izvedel, kdo je potemtakem dosegel tretje mesto. Cairns je moškega takoj prepoznal. Bil je Rob Sloan, zmagovalec tekme na 10 kilometrov, ki je potekala dan prej. Ob sebi ga je videl na startni liniji, potem pa nič več. Cairns je položil roko na Sloanovo ramo. »Kdaj si me prehitel?« Je zahteval odgovor. »Na progi,« je ustrelil Sloan, ki se ni udeležil podelitve medalj. V urah po tekmi so se začele pojavljati zaskrbljujoče podrobnosti o njegovem nastopu. Noben drugi tekač ga ni videl na progi. Fotografije kažejo, da je iz tekme izpustil kar nekaj kilometrov. Priče so se jasno spomnile, da so Sloana videli v zadnjih nekaj kilometrih proge – samo ne na trasi. Sloan se je peljal z avtobusom.
Organizator tekme Steve Cram, olimpijski tekač na 1500 m, je poklical Sloana. »Sprva je absolutno zanikal,« pravi Cram. Sloan je celo trdil, da ima GPS dokaz iz svoje športne ure, vendar tega ni nikoli predložil. Celo BBC je poročal o zgodbi in kmalu je zgodba zaokrožila po vsem svetu. Cram je Sloanu prepovedal udeležbo na tekmah, enako so se odločili v atletskem svetu in Sloan je izginil s tekaške scene. Cairns je medtem prejel medaljo za tretje mesto. "To je bilo zadoščenje," pravi Cairns. »Toda tega, kar nisem mogel razumeti, je: zakaj je to storil?«

Za šport z bolj malo materialnimi nagradami je maraton prinesel kar nekaj vidnih goljufij. Leta 1980 je na Bostonskem maratonu zmagala Rosie Ruiz, ki je postavila rekord proge v ženski kategoriji. Sumi so se sprožili zaradi njenega nenadnega prihoda na ciljno črto, poleg tega so priče pozneje poročale, da so jo videle, da je na progo prišla na zadnjem delu proge. 8 dni po zmagi so ji naslov odvzeli, saj so verjeli, da je na progo prišla v zadnjem kilometru. Čas Rosie Ruiz je sumljiv tudi zato, ker se je maratona udeležila s kvalifikacijskim časom 2:56:29, Bostonski maraton pa je pretekla s časom 2:31:56.

Na ultramaratonu v Južni Afriki leta 1999 sta tekača dosegla deveto mesto, potem ko sta se med tekmo preoblekla v stranišču. Mislila sta na vse, pozabila pa sta na eno pomembno podrobnost. Ujeli so jih, ko so se pojavile fotografije, kjer sta brata uro nosila na različnih zapestjih.

Če pustimo doping ob strani, maratonske goljufije lahko razdelimo v dve glavni kategoriji. Prva skupina so tekači, ki tekmujejo pod tekmovalno številko drugega tekmovalca, običajno zato, da se na tak način pridobijo kvalifikacijske točke za drugo prestižno tekmo. Druga skupina goljufivcev pa so tisti, ki 'sekajo' progo tako, da preskočijo ograjo ali si progo skrajšajo na kakšen drug način.

Dandanes je po skoraj vsaki večji tekmi peščica tekmovalcev izpostavljenih kot goljufivcev (v nekaterih primerih več kot peščica: leta 2017 in 2018 so v Mexico Cityju diskvalificirali na tisoče tekačev.) Težko je vedeti, ali je težava v porastu goljufivih tekačev ali jih z novejšo tehnologijo le več ujamejo. Z izboljšano tehnologijo je goljufanje na maratonu namreč postalo oteženo. Tekmovalci so opremljeni z elektronskimi čipi, ki beležijo čase tekačev na veči mestih po progi. To ne zagotavlja le natančnejših časov, temveč organizatorjem daje tudi možnost, da preverijo sumljive rezultate.

S tem se ukvarja tudi nadvse zanimiv gospod; Derek Murphy. Nekaj noči na teden se usede pred televizor v svojem domu v Cincinnatiju, odpre preglednice in začne delati. Čez dan je Murphy poslovni analitik, vendar je postal bolj znan kot urednik spletne strani Marathon Investigation, ki od leta 2015 neusmiljeno razkriva goljufivce v svetu maratonov.

Murphy opazi veliko različnih vrst goljufanja. Specializiral se je za tekače, ki goljufivo pridobijo kvalifikacijske čase za Bostonski maraton. Včasih gre za materialno korist. Drugič je to hvalisanje pravic na družbenih medijih. Vsi tekači ne odobravajo Murphyjevega pristopa in ga vidijo kot nadležnega, toda Murphyja takšna kritika ne moti. »Seveda obstaja nekaj ljudi, ki jim ni všeč, kar delam,« pravi. »Ljudje pravijo, da sramotim tekače in bi se moral osredotočiti na pozitivno. Mislim pa, da je pomembno, da so ljudje odgovorni.«

Leta 2018 je bila na forumu tekačev Runner's world na svetu objavljena tema: »Goljufivci Londonskega maratona.« Dan po tekmi so se člani foruma osredotočili na iskanje goljufivcev, ki so jih najpogosteje našli tako, da so našli tekače, ki so drugo polovico tekme končali hitreje od prve. Kadar se to zgodi v kombinaciji manjkajočih vmesnih časov, pogosto najdejo tekača, ki je 'presekal' progo. Rory O'Connor je bil javno izpostavljen med prvimi: irski tekač v starostni kategoriji 60-64 let, naj bi v 15 minutah pretekel skoraj devet kilometrov. Vztrajal je, da je »pretekel vsak korak«. Tudi mnogo drugih tekačev je imelo podobno neverjetne čase, vsi pa so povedali različice iste zgodbe: nameravali so preteči polno razdaljo, dokler se niso utrudili ali poškodovali. Abigail Willmitt, sekretarka Liverpool Running Cluba, je izstopila iz tekme malo po polovici poti in pravi, da so jo prepeljali čez ograjo, na točko za zdravstveni pregled. Opazila je, da mimo teče prijatelj in zaprosila je, ali gre lahko nazaj na progo, prijatelju se je pridružila na 35. kilometru. Prečkala je ciljno črto, a ni vzela medalje. »Nikoli nisem trdila, da sem pretekla polno razdaljo,« je dejala.

Chris Walker iz Dewsburyja je pritegnil posebno kritiko, potem ko so uporabniki foruma poročali, da so videli objave v družbenih medijih, v katerih je trdil, da je tekmo zaključil. Walker je v svoj zagovor dejal, da ga je dolgotrajna bolezen prisilila, da je izstopil iz tekme. Nato se je prebil do cilja, kjer je prejel medaljo in poziral za fotografijo na cilju. Walker, ki je zbiral denar v dobrodelne namene, je dejal, da se je bal, da bi izgubil sponzorje in podpornike.

Nobene od omenjenih goljufivcev pa naslednjemu ne seže do kolen. Londonski maraton leta 2014: Scotland-Williams je prvo polovico maratona pretekel v dveh urah in sedmih minutah – kar je zelo ugleden čas. Toda prej neznani 34-letnik je nato zgrešil več časovnih merilcev, in prečkal ciljno črto eno uro in minuto pozneje – drugi del trase je pretekel hitreje kot Mo Farah.

Skeptiki so pregledali njegove izmerjene čase na progi in ugotovili, da je Scotland-Williams v drugi polovici tekme zgrešil tri časovne merilce. The Sun je v članku z naslovom Con Your Marks menil, da je preskočil ograjo in si skrajšal progo. Javnost je bila neusmiljena, Williams pa je v vsem tem zanikal goljufijo in trdil, da je k njegovemu neverjetnemu času pripomoglo nič drugega kot trdo delo. Kot se spominja, ga je nekega trenutka poklical direktor Londonskega maratona in ga pozval, naj prizna goljufijo. Zavrnil je.
Štiri leta zatem, ko so ga prosili, naj pogleda svoj nastop, je Scotland-Williams še kar stal za svojimi besedami. »Jaz sem uspešen, sem tekmovalna oseba, rad sem najboljši pri svojem početju,« je dejal. »Tak sem. Če drugi ljudje nimajo take želje po uspehu, ne morem pomagati. Nič ni nemogoče,« je dejal in dodal, da jeza, ki jo je izzval, ni bila upravičena. »Nisem kršil zakonov, nikogar nisem poškodoval ali prizadel. Nihče ni izgubil življenja. Vse, kar sem storil, je bilo, da sem premikal noge.« Jason Scotland-Williams je traso pretekel v treh urah in osmih minutah, eno leto prej pa je isto traso pretekel v sedmih urah 24 minut. Zanikal je obtožbe o goljufiji, češ da je preprosto 'trdo treniral'.

Liam Convery je bil med tistimi, ki so razpravljali o sumljivih rezultatih na forumu Runner’s World po londonskem maratonu leta 2018. Pri 47-ih letih je maraton zaključil sedemkrat. Pojasnjuje, da jeza nekaterih tekačev izvira iz tega, da je premalo mest na prestižnih maratonih. Jezi jih, da tisti, ki dobijo startno številko, le-to onečastijo z goljufanjem, medtem ko bi mnogo drugih tekačev mesto na maratonu jemalo veliko bolj spoštljivo. »To je privilegij,« pravi. Po njegovem mnenju vsak tekač maratona, ki se poda po bližnjici do cilja, resno škodi športu. »Bistvo dosežka je v premagovanju stisk,« pravi.

Mnogo tekačev se strinja, da je treba prepoznati in izpostaviti goljufivce, po drugi strani pa – ali se je res treba ukvarjati z goljufivci na tekmah, kjer je tisoče rekreativcev, katerim maratoni resnično predstavljajo osebni boj odločnosti in volje? V kolikšni meri je ta osebna zmaga zmanjšana zaradi nepoštenosti drugih?

Prej omenjeni Derek Murphy je sčasoma spremenil taktiko. Sprva je bil pripravljen pisati o vsakem goljufivem tekaču. Toda s povečanim obsegom je prišla večja odgovornost in zdaj je vse svoje sile usmeril v večkratne kršitelje ali tekače, ki so si zagotovili oprijemljive koristi od svoje nepoštenosti. Pred objavo na svojem blogu se vpraša: »Kaj so v resnici pridobili in ali si res zaslužijo pozornost?«

Murphy želi zavrniti kakršne koli očitke, ki bi njegovo delo upodabljalo v negativni luči. Njegov motiv je, kot pravi, zagotavljati prostor in nagrade tistim, ki jih bodo resnično zaslužili. Vsako leto se na tisoče ljudi postavi na startno črto Newyorškega maratona. Vsak se bo pojavil s svojo zgodbo o premagovanju duševnih in fizičnih ovir. Večina teh zgodb ne bo nikoli široko pripovedovana - vendar za to ne bo nič manj pomembna. In za tiste, ki na cilj pridejo nepošteno? Opazovali jih bodo Murphy in legija drugih amaterskih opazovalcev.

Povzeto po: Meet the Marathon Cheats, ki je dostopen tukaj.

Značke: Tek

Ključne besede:
maraton