Marjan Zupančič postavil nov rekord Tržiške planinske poti T-24

Tisti, ki vsaj malce spremljate vzdržljivostni šport na slovenskem, zagotovo poznate Marjana Zupančiča, nespornega kralja bohinjskega Triatlona jeklenih, kjer je zmagal kar sedemkrat in ima v lasti tudi rekord proge. Marjan je tudi letošnji aktualni državni prvak v gorskem maratonu, svojo odlično tekaško pripravljenost pa se je za zaključek sezone odločil vnovčiti še z naskokom na več kot desetletje star rekord prečenja planinske poti v okolici Tržiča, T-24.

Tržiška planinska pot je bila uradno  prvič zaznamovana s strani Planinskega društva Tržič in PS Peko leta 1991, ko je bilo v krožno pot prvič povezanih deset okoliških vrhov s kontrolnimi točkami. Leta 1998 je bilo nato na tej trasi prvič in tudi edinkrat uradno organizirano gorsko ultratekaško tekmovanje, katerega cilj je bil, premagati vseh deset vrhov v manj kot 24 urah. Tedaj je prvi tekmovalec v cilj prišel s časom nekaj več kot 17 ur, na eni izmed kasnejših neuradnih ponovitev pa je obstal rekord proge, ki je veljal vse do preteklega vikenda, namreč nekaj nad 15. urami, domačina Rozmana z Loma.

Marjan Zupančič je bil tudi eden tistih, ki je nastopil na prvi izvedbi T-24 leta 1998, sedaj pa se je po 14 letih odločil za solo naskok in poizkus izboljšanja rekorda proge. “Zadnja tri leta sem vedno bolj razmišljal o tem podvigu, a ob tekmah, ki so na sporedu skozi celo sezono in ob redni službi, je vsakič na koncu zmanjkalo bodisi časa, bodisi energije. Vsako leto namreč nastopim na veliko tekmovanjih v gorskem teku, nato je tu gorski maraton G40, pa Triatlon jeklenih, za tak podvig kot je T-24 pa je potrebno konkretno obnoviti svoje telo, ” pove Zupančič. Poleg psihofizičnih ter strateških priprav, ki jih za tako obsežen solo projekt, kljub vsemu ni malo, se je zadnjih deset dni še enkrat odpravil preteči nekatere najbolj zahtevne odseke, ki si jih je nato do potankosti ogledal še na gps mapah in si jih shranil v eno izmed dveh ročnih gps ur, ki ju je imel s seboj na poti. Nato pa je prišel petek, 12.10. in ob 4:00 je šlo zares!

Na posamičnih odsekih trase so se Marjanu namenili pridružiti še njegovi tekaški prijatelji in tako je prvi, Jure Čebašek, kar štartal skupaj z njim izpred stavbe tržiške občine. Zastavila sta silovit tempo in bila po 1h15min že na Dobrči, sledili pa so že prvi najbolj kritični deli, namreč spusti v temi, kjer bi ob enem samem nepazljivem in drsečem koraku, lahko šlo hitro vse po zlu. A sta se na srečo dobro držala in čeprav je Jure začel zaostajati, je Marjan kmalu osvojil še Begunjščico, Zelenico, nato pa na Vrtačo, spet nazaj na Zelenico, pa na Ljubelj in naprej proti Košutnici. Tod je sledilo kar nekaj plezanja, zadevo pa je močno oteževala še gosta megla, ter mestoma celo poledeneli raztežaji. “Če bi človek tedaj vedel, potem bi se morda odločil za prestavitev teka za en teden, saj je pred nami bojda sončen vikend, kjer bi bil tek zagotovo vsaj nekoliko lažji, ” nam je danes v smehu  skozi pogovor zaupal Marjan. Po šestih urah in pol je bil na Velikem vrhu, tam pa ga je pričakal naslednji spremljevalec Tone Karničar.

V močnem vetru in mrazu sta se odpravila dalje proti Kladivu in nato proti Košutnikovemu turnu, še vedno pa sta večino poti pretekla. Za Marjanom je sedaj že skoraj deset ur ekstremnega teka, kjer je nekoliko zadihal le na najstrmejših vzponih, ki jih ni mogel preteči. Po Stegovniku in desetih urah teka sta se spustila na Dolge njive, od tod pa je sam krenil proti Planini Javornik. Sledila je okrepitev Bojana Ambrožiča, predvsem pa mu je nove energije vlila žena Katarina, ki ga je čakala s toplim čajem in svežo obleko. Pred njim je bil sedaj še najbolj zahteven del proge, kjer je fizična utrujenost že globoko v rdečem območju in energije kronično primanjkuje. “Bojan Ambrožič je svoje delo zadnjega narekovalca tempa vzel skrajno resno in če ne bi bilo njega, bi zadnji del zagotovo pretekel bistveno, bistveno slabše. Poleg tega pot dobro pozna in je bilo zato bistveno lažje teči za njim, ko sem lahko samo tekel in nič razmišljal. Bolela so me kolena, stopala, energije ni bilo več od nikoder vzeti, ” je povedal Zupančič. Pot ju je vodila čez Storžič, Polano in nato naprej na Tolsti vrh, nato pa sej preko spusta čez Kriško goro postopoma že približeval cilj. Oba sta se sedaj že zavedala, da Marjanu rekord proge lahko prepreči le še višja sila in ko sta pritekla v Tržič in se po 300 metrh ravnine znašla tik pred ciljem pred tržiško občino, je bilo vseh dvomov konec. Marjan Zupančič je postavil nov rekordni čas legendarne T-24 in sicer vratolomnih 13h 42min in 50s.

“Vesel sem, da mi je uspelo preteči Tržiško planinsko pot v novem rekordnem času, hkrati pa se že veselim vseh nadaljnih izzivov. Za začetek se bomo z družino odpravili na zasluženi dopust, nato pa se bom verjetno začel pripravljati za tekmovanja v turnem smučanju, kjer občasno še nastopam. ” Marjan sicer svoja športna udejstvovanja usklajuje s službo na Ministrstvu za pravosodje, kjer je kot policist zaposlen v zaporih na ljubljanski Povšetovi, kamor se vozi iz domače Bohinjske Bistrice. “Delam v turnusih po 12 ur hkrati, kar mi po svoje nudi kar nekaj svobode, po drugi strani pa sem primoran izpustiti treninge, kadar delam čez dan. A zaenkrat je volje in motivacije še dovolj, pa tudi tekaških izzivov imam še dovolj pred seboj …, ” je naš pogovor zaključil Zupančič, ki potihem že razmišlja tudi o nastopu na svetovnem prvenstvu v gorskih tekih prihodnje leto, kjer bo skušal ponoviti uspeh izpred treh let, ko je osvojil naslov najboljšega v kategoriji med 35 in 39 let. “Moj teren so gore, hribi, narava in dolge preizkušnje, s starostjo pa le še pridobivam na vzdržljivosti, zato se veselim vsega, kar je še pred menoj … ”