Na štiri oči s Katjo Kegl

Kdaj in zakaj si se pričela ukvarjati s tekom?
Tečem šele pet let, pred tem pa nisem nikoli bila športnica, saj sem bila bolj problematičen mladostnik. Tek mi je spremenil pogled na svet, na življenje in v meni vzbudil ljubezen do narave. Povod zanj pa je bil razpad dolgoletne zveze. Nekaj je bilo treba spremeniti v življenju in jaz sem se odločila za tek. Čisto spontano, ker mi je kar naenkrat šlo, ker sem zmogla. Že prvo desetko na Ljubljanskem maratonu sem odtekla solidno, v cilju sem bila polna čudnih občutkov – kar prehitro je minilo, opazovala sem druge, ki so prihajali v cilj 21km. Rekla sem si, da bom prihodnje leto šla tudi jaz na 21 km, 42 km se mi je takrat zdel še nedosegljiv cilj. Leto in pol za tem, sem se že opogumila za celo maratonsko razdaljo v mojem domačem kraju – Radencih, in ta neznansko nedosegljiv cilj je postal še kako dosegljiv!

Kaj je pri teku tisto, kar ti je najbolj všeč?
Svoboda. Da po napornem dnevu, s polno glavo informacij in stresa iz službe, obujem tekaške superge in zaidem v gozd, čeprav se je velikokrat težko spraviti od doma. Nazaj pridem kot drug človek, prerojena, glava je lažja, misli bolj bistre, več imam pozitivne energije. Živimo v stresnem obdobju. Tek je kot droga, je zdravilo, da se bolje počutiš. V tekaški družbi spoznavam krasne, nesebične ljudi. Med tekom odkrivam tudi skrite kotičke čudovite narave. Sploh, ko tečeva skupaj s Tonijem, iz tega pogosto nastane prava avantura. Pri teku, sploh na ultratekih, spoznaš še več sebe in situacije, ki so izven meja udobja (neugodne vremenske razmere, bolečine in velika utrujenost) te še bolj krepijo in te naučijo biti zadovoljen z majhnimi stvarmi.

Kaj ti je tek dal?
Tek mi je dal drugačen pogled na svet, boljšo samopodobo, pozitivne misli, iskrene, dobrosrčne prijatelje in ljubezen do narave ter življenja nasploh.

Kako potekajo tvoji treningi?
Glasbe ne potrebujem, v naravi se skoz kaj dogaja, ali zaidem na nepoznane stezice ali pa sem enostavno okupirana s svojimi mislimi. Sem strelka, samosvoja, avanturist in zelo nediscipliniran človek. Zato težko rečem, da sploh treniram. Tečem, ker ljubim tek in ne zaradi želje po nekem določenem rezultatu. Povprečno na teden pretečem manj kot 50 km, na prste ene roke lahko preštejem tedne, ko mi je uspelo tedensko pretečt 100 km. Šele v zadnjem mesecu sem naredila prve intervalne treninge. S Tonijem se veliko pogovarjava o teku, ogromno sem se že naučila od njega. Večkrat mi je govoril, da brez intervalov ne bom napredovala. Dokler se sama nisem odločila, da želim teči hitreje, ga nisem resno poslušala in me ni mogel prepričati.

Tečeš sama ali za to potrebuješ družbo?
Za tek ne potrebujem družbe, večino časa tečem sama. Rada pa tudi tečem s prijatelji.

Katerih tekov ne boš nikoli pozabila?
Za mano je precej pestro tekaško leto, težko bi kaj izpostavila. Začelo se je z Tektonik ultra 124, okrog občine Ivančna gorica – ta tek naju povezuje s Tonijem, saj sva se leto prej ravno tukaj spoznala in je zatlela iskrica. Skupaj sva pretekla nekaj nepozabnih trekingov v Sloveniji in na Hrvaškem, pretekla prečudovito pot Koroških 24 ter Krožno pot prijetno domače, trail izvedba okrog občine Ivančna Gorica – 103 km. Julija sva v enem tednu v tekaškem stilu osvojila najvišji vrh vsake izmed držav bivše Jugoslavije. V največjem spominu bo pa ostal sicer letošnji ponesrečen poizkus Slovenske planinske poti, iz Maribora do Ankarana po hribih, cca. 580 km v enem kosu. Peti dan sem ob sestopu s Triglava, na 270-em km morala odstopiti zaradi hudih bolečin v kvadricepsih. Naredila sem precej napak, a se iz te izkušnje največ naučila.

Se ob teku ukvarjaš še s kakšnim drugim športom?
Včasih kolesarim, hodim na spinning, rada pa tudi plavam in rolam. Letos sem žal kolo čisto zanemarila. V preteklih letih sem pa kolesarila s polno naloženimi torbami okrog Sicilije, okrog Triglavskega narodnega parka, po Kvarnerskih otokih in Dalmaciji do Dubrovnika. Moje najljubše kolesarsko popotovanje pa je bilo iz Ljubljane do Švice ter nazaj. Pot je bila dolga 1218km, v 16-ih dnevih sem prevozila 14 alpskih prelazov.

Kako pa skrbiš za prehrano?
Pravzaprav sploh ne skrbim. Oba s Tonijem sva precej površna pri hrani. Zelenjave in sadja pojem ogromno, a žal tudi preveč nezdrave hrane.

Kakšne tekaške načrte in želje imaš za v prihodnje?
Za vzdržljivost me ne skrbi, bi pa rada popravila hitrost. Vsekakor se bom prijavila na UTMB, 100 milj. Letos sem tam tekla »lumpi « tek, 101km, 6000 višinskih metrov. Moj največji cilj je, da prihodnje leto pretečem/ prehodim v enem kosu celo Slovensko planinsko pot. Želja je tudi teči na Maratonu treh src v Radencih ter Gorskem maratonu štirih občin. Rada bi se udeležila še kakšnega drugega gorskega ultramaratona, na primer Transgrancanaria 125 km ali Mt.Fuji 100 milj na Japonskem (če ima kdo podobno željo, se mi naj javi). Idej, želja, načrtov in volje v glavnem ne manjka, manjka samo časa in za izzive, ki so daleč, tudi denarja.

Kaj še počneš poleg ukvarjanja s tekom? Imaš še kakšne druge hobije in kakšna je tvoja poklicna pot?
Kot sem že omenila, zelo rada potujem s kolesom, še raje pa hodim po hribih. Pred menoj je pisanje magistrske naloge, kar mi povzroča velike skrbi – ni hujšega kot sedenje za računalnikom. Zelo rada preberem dobro knjigo ali pogledam dober film. Trenutno berem Klic gora, Tineta Miheliča. Obožujem iskrene avtobiografije, včasih se mi kar naježijo kocine, ko prebiram tako slikovite in doživete opise ljubezni do gora. V prostem času pišem blog – predvsem opisujem tekaške dogodke, katerih se udeležujem (Los dos Rozinas).