Na štiri oči s Sergejo Lipušček

Kdaj in zakaj si se pričela ukvarjati s tekom?
S tekom sem se začela ukvarjati leta 1986, ko so se zaključila predavanja za 1. letnik na fakulteti oziroma se je začelo obdobje učenja za izpite. Imela sem sobo v študentskem domu v Ljubljani, a sem se kljub temu za izpite pripravljala doma v Idriji. Študij matematike je zahteval hitre, spočite možgane. Najboljši in najučinkovitejši odklop je bil ravno tek v naravi. Tako sem v času študija, ko sem bila doma, za splošno sprostitev vedno tekla. Med tednom, ko sem bila v Ljubljani pa ne. V času absolventskega staža sem bila doma in od takrat naprej sem se začela redno posvečati teku. Seveda moram povedati, da se je v naši družini prvi s tekom ukvarjal že oče, ki je še danes aktiven tekač in udeleženec tekaških prireditev. Naj kot zanimivost povem, da je bilo pri nas (bivša SFRJ) v tistih časih skoraj nemogoče kupiti športne copate za tek. Tako sem prve copate kupila v stari Gorici. To so bili Asics Tiger copati, naslednji Reebok, ki sem jih kupila v Celovcu.

Kaj je pri teku tisto, kar ti je najbolj všeč?
Človek je ustvarjen za gibanje in tek (poleg hoje) je zame nekaj, kar bi bilo čim bližje naravnemu gibanju. V primerjavi z drugimi športi na prostem zahteva manj časa, manj opreme in manjšo odvisnost od zunanjih okoliščin (vremena). To je šport, ki se mu lahko posvečaš v vseh letnih časih in nisi vezan na neko infrastrukturo ali organizacijo. Sam se odločaš kdaj, koliko in kako boš tekel. Mnogo raje sem v naravi kot da bi trenirala v neki dvorani. Moram priznati, da moje motorične sposobnosti niso ravno na visoki ravni oziroma, da bi imela glede na svoje naravne danosti in sposobnosti veliko športnih zvrsti na izbiro. V šolskih letih, ko smo se ukvarjali predvsem s kolektivnimi športi z žogo, sem ugotovila, da to ni zame. Teka pa se lahko bolj ali manj vsak nauči.

Kaj ti je tek dal?
Tek mi je na začetku pomenil predvsem sprostitev, prevetritev možganov in dobro pripravo za delo, študij. Ko sem se zaposlila, so se pričeli t.i. teki za primorsko. Moje športne ambicije so bile takrat še zelo majhne. V tem času sem na športnih dogodkih spoznala tudi svojega življenjskega sopotnika. Začela sem skupaj z njim z resnejšimi treningi in uspelo se mi je uvrstiti v državno reprezentanco gorskega teka. Posledično so se okrepile moje tekmovalne želje. Po rojstvu sina (edinca), sem trening gorskega teka opustila in zopet sem začela obiskovati rekreativne tekaške prireditve. Sedaj mi tek predstavlja tisto čudežno tabletko, ki vsaj malo ublaži vsakodnevni stres. Kadar grem preprosto samo odteči svojo progo, lahko razmišljam o stvareh, ki se ne nanašajo na tek, ampak na različne stvari: služba, dom, … Kadar pa je na programu resen tekaški trening, pa mislim samo na tek.

Kako potekajo tvoji treningi?
Tedensko pretečem 50 km - 60 km. V času bazičnih priprav tudi več. Če pa je to teden s tekmo, pa manj. V povprečju tečem petkrat oziroma šestkrat tedensko. Posebne motivacije za tek ne potrebujem, ker mi je to postalo del vsakdanje rutine. Malo težje je za treninge hitrosti za katere se je potrebno dobro osredotočiti. Med tekom ne poslušam glasbe. Zdi se mi, da bi se ob tem počutila negotovo, ne osredotočeno na tek, brez enega čutila. Ker služim kruh v šoli, potrebujem tišino in velikokrat, ko sem sama doma, sem v tišini, ne potrebujem odprtega radia.

Tečeš sama ali za to potrebuješ družbo?
Pred povečanjem družine sva s partnerjem trenirala skupaj, potem to ni bilo več izvedljivo. Sedaj tečem sama. Tega sem se tako navadila, da družbe ne potrebujem. Ker je moje delo delo z ljudmi, mi nekaj samote prav koristi.

Katerih tekov ne boš nikoli pozabila?
Ne bom pozabila teka na SP v gorskem teku v Nemčiji. Takrat se mi je vse izšlo: lepo vreme, brez »vmesnih kriz «, odlično vzdušje, predvsem pa odlična dnevna forma. Prav tako pa tudi ne Ljubljanskega maratona leta 2001, ko sem dosegla svoj najboljši rezultat na malem maratonu (1.27:14). V lepem spominu imam vse teke trojk v Ljubljani, ki sva jih z Jano Kotar Ilijaš pretekli z različnimi kolegicami.

Se ob teku ukvarjaš še s kakšnim drugim športom?
Tek je edini šport, s katerim se ukvarjam.

Kako pa skrbiš za prehrano?
Približno eno leto preden sem začela teči, sem prenehala jesti meso. Še vedno ne jem mesa in mesnih izdelkov. Jem pa ribe, jajca in mlečne izdelke, poleg tipične hrane za vegetarijance, seveda. Mojega prehranjevanja sem se jaz in tisti, ki me poznajo tako navadila, da včasih kar pozabim povedati, da vsega ne jem. Če se le da kupujem bio, eko, organsko, … Med tekaško sezono jem vitaminske in mineralne dodatke. To pa predvsem zaradi dodajanja železa in vitaminov B kompleksa, ki ga vegetarijancem primankuje. S tekom uravnavam svoji vsakodnevni razvadi: temna čokolada in sladoled.

Kakšne tekaške načrte in želje imaš za v prihodnje?
Če gledam dolgoročno, si želim, da bi bila lahko čim dalj časa v starost fizično aktivna. Za vzor si lahko postavim kar svojega očeta. Današnji čas zahteva od človeka, da je čimbolj »fit «, da mu telo in duh dobro služita.

Kaj so tvoji cilji v letošnjem letu?
Zimska baza je bila letos zelo dobro, a natanko 2 tedna pred 4. Istrskim maratonom so se mi začele ortopedske težave. Sedaj ne morem teči in se samo sprehajam. Trenutno si želim samo to, da bi čimprej začela teči. Če bi bila situacija normalna, bi želela čim bolje do konca leta odteči še enega ali dva polmaratona in tekmovati v pokalu Primorskih tekov.

Kaj še počneš poleg ukvarjanja s tekom? Imaš tudi kakšne druge hobije in kakšna je tvoja poklicna pot?
Drugih hobijev poleg teka nimam. Že iz zgodnjih šolskih let zelo rada berem. Ne spomnim se obdobja, da ne bi brala kake knjige. Zelo rada si po televiziji ogledam kvalitetne nadaljevanke in filme. Že dolgo časa se navdušujem nad skandinavsko produkcijo in literaturo. Iz srednješolskih let vzdržujem prijateljstvo s petimi gimnazijskimi sošolkami. Še vedno se skupaj zberemo za rojstne dneve, pred novim letom, … Lansko leto smo si med jesenskimi počitnicami za Abrahama podarile nepozaben izlet v New York.
Učiteljski poklic je izjemno kreativen in dinamičen. Stalno se moram izpopolnjevati, izobraževati, izboljševati, prilagajati. Čas, ki ga merimo v šolskih letih zelo hitro mine. Zaključek svoje poklicne poti si želi dočakati z upokojitvijo na naši prvi slovenski realki. Ker pa je do tega zaključka še kar nekaj let, moram poskrbeti za zdrav duh v zdravem telesu kar sama.