Na štiri oči z Anjo Lesar

Kdaj in zakaj si se pričela ukvarjati s tekom?
Tečem že tako dolgo, da več ne znam poiskati prave letnice začetka.? Pravzprav pa zelo redno in neprekinjeno od konca srednje šole naprej. No, nekoliko več sem počivala, ko sem bila noseča. Vsekakor pa sem ga zagrabila bolj resno kakih 10 let nazaj, ko sem bila vodja marketinga podjetja in blagovne znamke adidas.

Kaj je pri teku tisto, kar ti je najbolj všeč?
To, da ti kot oblika športa ponuja toliko možnosti in ti vedno nekaj da. To, da ga lahko počneš sam ali v skupini. To, da ga lahko počneš praktično kadarkoli in kjerkoli. Da je časovno in geografsko neomejen šport. Všeč mi je, da lahko v tišini opazujem naravo, da lahko ob tem včasih poslušam dobro muziko in to res na glas. Spet kdaj tretjič debatiram o marsičem s prijateljico in četrtič poslušam le svoje dihanje ter utrip srca. Po teku se počutim vedno tako svežo in polno energije, ne glede na to, če sem bila pred treningom utrujena. Odličen se mi zdi rek: Ali si tekel danes, ali pa nisi. Ampak razlika je očitna.

Kaj ti je tek dal?
Tek je super učitelj, saj da vztrajnost. Tek je prijatelj, ker odlično posluša ter tudi zabava. Tek je sprostitev in tek je lahko tudi zelo naporen trening. Predvsem pa je tek eden najlepših športov, saj imaš lahko vsak dan drugačno športno dvorano, z drugačno “lučjo in scenografijo ”. Če tečem zjutraj opazujem, kako se prebuja mesto. V času, ko je svetli del dneva krajši to pomeni še temo. Sprehajalci psov in tisti, ki ne morejo spati. Zjutraj spijo celo še semaforji. Krmežljavo utripa samo rumena. Ampak, hej … meni je lepo. Korak teče. Ko prideš v naravo, pa se itak zgodi ena taka tišina. Morda ne vedno popolna, ampak definitivno prava. Noro čudovito. No, eni sicer mislijo, da sem nora jaz. Ampak zagotovo tega še niso poskusili sami. Če tečem zvečer, so tukaj druge luči, več luči, ali pa tudi čista tema je včasih moja visoka umetnost. Fino je, samo spotaknit se ne smeš. Pa pozno jeseni v gozdu res tako diši po božiču (verjetno so to določena iglasta drevesa), pomladi so tu res nore prebujajoče zelene barve, bodisi travnikov z mlado pšenico, bodisi gozdov, kjer se bohotijo bukve. Potem so tu še t. i. ekstremni pogoji, na primer tek v snegu, morda za nekatere tudi že tek v dežju. Ampak tu so užitki druge vrste in težko bi rekla, da ni fino. Dežek na obrazu se zdi tako blagodejen in mehak, kot kak kozmetični tretma. Zasnežena pot, pa tako pravljična in res potopljena v tišino. Skratka, mogoče sem res skrajni optimist. Ampak tek je res lep, da o njegovih blagodejnih učinkih na um in telo ne govorim. Ko tečem je kot da bi hodila. A bolje. Pa hitreje. Kri teče po telesu, srce utripa. Učinek je poživljajoč in možgani mislijo hitreje, bolje. Dovod kisika jim narekuje, da prečistijo vse od včeraj in najdejo prosta mesta za jutri. Rodi se ideja, umiri se telo. Perfekten občutek. Kaj ti naredi tek? Zagotovo te spremeni, pospremi v boljšo osebo, z več pozitivne energije in znanjem več. V to sem trdno prepričana.

Kako potekajo tvoji treningi?
Motivacije za tek ne potrebujem, prej obratno - tek motivira mene. Je pa res, da tek včasih od tebe zahteva ne le disciplino, kondicijo ter telo, ampak tudi športnega duha in takrat se morata pogovoriti glava in noge. Pa čeprav glava ne bi več, noge še lepo tečejo. In takrat je treba znati prisluhniti “pametnejšemu ”, ki te pelje v cilj. Skušam teči vsaj 3x tedensko, optimalno bi bilo 4x, enkrat na teden tek podaljšam, ponavadi to dopušča vikend. Med tekom, kadar sem sama pogosto poslušam glasba, imam utečeno ''playlisto'' na ipodu, ki jo po potrebi dopolnjujem. Je pa glasba živahna in po zvrsteh mešana.

Tečeš sama ali za to potrebuješ družbo?
Tečem rada tako sama kot v družbi. Nikoli mi ni problem iti sami in nikoli ne rečem teku ne, češ, da tega se pa ne bom lotila sama. Pa vendar, včasih moram biti sama, da si prečistim misli in glavo. A tek ni le osamelo delo, trening 1 na 1 ali delo samega s seboj, ampak tudi zelo lepo druženje. Tečeš lahko s prijateljico in vmes predelaš veliko več tem kot na kavi v mestu. Ali v večji skupini, ki te motivira in ti dela družbo. Tekači so zgovorni in družabni športniki, tako da ni nikoli dolgčas.

Kako usklajuješ družino in svoje tekaške treninge?
Družina mi pomeni veliko in imam res čudovita otroka, pa vendar tako majhna (6 in 3 leta), da potrebujeta varstvo, če me ni. Usklajevanje je stvar načrtovanja in organiziranosti, zato večinoma ni težav, da za čas treninga najdem varstvo zanju. Kadar le gre, pa skušam teči tako, da ne motim družinskega življenja, zelo zgodaj zjutraj ali pozno zvečer. V podporno službo stopi tudi mož ali sestra, ki skrbita, da lahko jaz odtečem svoje kilometre. Se mi zdi prav, da jima tudi tu rečem hvala.

Ali tudi otroka usmerjaš v šport oziroma tek?
Kako jima je všeč? Starejši otrok se že navdušuje za različne športe. Tudi on rad teče in bi se mi rad pridružil tudi na kakšnem treningu. Tek se jima zdi šport kot drugi in ga nikakor nimata za dolgočasnega. Vsaj nekajkrat na leto ju prijavim tudi na kak otroški tek, za zabavo, malo tekmovalnosti in seveda zaslužno medaljo za “važno je sodelovati, ne zmagati ”. Vidita, da v tem uživam, povedala sem jima tudi, da je gibanje osnova za dolgo, zdravo življenje. Menim, da jima je skorajda samoumevno in vsekakor logično, da je tek lep šport, ki ti veliko da in se že veselim, da bomo nekoč skupaj tekali kilometre.

Katerih tekov oz tekem ne boš nikoli pozabila?
Tek je lahko tudi tekma, ampak zame vedno prijetna. Zabavne so tudi tekaške majčke, ki si jih pripraviš sam, ali tiste, ki jih nosijo sotekači (nekateri gredo celo dlje in imajo pripravljene cele koreografije in kostume, op. Letos sem tako na Lj maratonu prehitela darth vaderja, na Dunaju je tekel ‘ ’Borat ’ ’.) Zanimive so tudi navijaške table ter navijaške skupine (nekatere so res kreativne) in seveda posebnosti določenih lokacij (na primer v Budimpešti je kar naenkrat med nas tekače prijahala gruča konjev). Sama verjetno ne bom nikoli pozabila svoj prvih 21km (pred nekaj leti na Ljubljanskem maratonu), ki so me kar namučili, ampak hkrati dali vedeti, da zmorem in čeprav imaš pred ciljem tudi kako krizo, imaš v cilju toliko novega elana in zanosa, da si rečeš: kdaj gremo spet, ker jaz to zmorem in mislim, da zmorem tudi hitreje. Vsekakor ne bom pozabila letošnje Budimpešte (tek na 30 km), ker je bila zelo mestni tek. Pa vendar so bili tudi pogoji idealni, bil je zelo lep in sončen ter topel dan. So pa zapisane tudi manjše prigode, na primer tako modre ustnice od mraza ter vetra, da je mama mislila, da imam novo vijolično šminko .

Se ob teku ukvarjaš še s kakšnim drugim športom?
Zaenkrat ne, čeprav sem bila v mladosti aktivna smučarka in odbojkašica, si pa silno želim naučiti dobro oziroma bolje plavati, ker si res zelo dolgoročno želim nastopa v rekreativnem triatlonu. Če in ko bom imela več časa, pa bi odšla še na uro hula hoopanja ali baleta, tistega pravega, s špičkami, ob drogu in ogledalali.

Kako pa skrbiš za prehrano?
Po pravici povedano nisem ravno navdušena mesojedka, sicer pa jem skorajda čisto vse po vrsti. Skušam se držati pravila, večkrat in malo ter uravnoteženo. Obvezno zajtrkujem in vsekakor se trudim, da pojem enkrat na dan nekaj toplega. Včasih je s tempom življenja, ki ga imamo dandanes težko, ampak odlična rešitev se mi zdijo smoothiji, ki so zmešani iz zdravih stvari in kjer včasih malo ''poeksperementiram'', ampak se ponavadi dobro izide. Rada imam svežo špinačo, mešano s sadjem. Se pa vsekakor zavedam pomembnosti prave prehrane, predvsem pred tekmovanji, ko se bolj discipliniram in predvsem skrbim, da popijem dovolj tekočin.

Kakšne tekaške načrte in želje imaš za v prihodnje?
Imam željo postati čisto prava maratonka. In to še kar kmalu, že prihajajočo pomlad. Zato bo ta zima zagotovo tudi zelo tekaška, ne samo mrzla in bela.

Kaj še počneš poleg ukvarjanja s tekom, imaš tudi kakšne druge hobije in kakšna je tvoja poklicna pot?
Poleg družine, službe in teka, mi ostane relativno malo časa za druge hobije, no vsaj meni. Občudujem vse tiste, ki poleg magistrirajo ali vodijo kakšno domačo obrt. Ko otroka zrasteta, bi se morda rada vrnila k igranju klavirja, da bodo prsti tekli hitreje in bolj tekoče. Sicer pa zelo rada pišem. Pisanje pa je je tudi baza moje službe bi lahko rekla. Ko sem bila na koncu osnovne šole sem prisegala na novinarstvo, potem pa sem se postavila na tisto drugo stran in sedaj že desetletje delam kot komunikatorka - odnosi z javnostmi, marketinško komuniciranje, interno komuniciranje – to je dnevno na mojem meniju. Torej pišem rada. Kot tudi rada govorim. Večinoma hitro in veliko. Pa tudi bolj na glas. Tudi smejem se glasno. Rada se smejem.Taka pač sem. Ampak vseeno imamo moto: Tečem. Nič ne rečem. Kajti ja, edino kadar tečem, bolj malo govorim. Ker takrat uživam. Zelo. Pa tudi opazujem, se čistim, polnim z novo energijo, iščem ideje, slikam podobe, vonjam bezeg, gledam kako pleše klasje in štejem kilometre. Tečem, ko sem žalostna in tečem, ko sem vesela kot radio. Zato tečem, kadar le gre in ko opravim opravke (včasih so te to-do-liste res velike zateženke, ampak te držijo v toku). Torej z rednim tekom tečem vedno novim, pa čeprav še tako majhnim, zmagam naproti. Ja, res rada govorim, ampak večja kazen od tega da moram biti tiho je, da ne bi smela teči. Tako zdaj sem povedala vse. Skoraj vse.