Na štiri oči z Ireno Gruntar

Kdaj in zakaj si se pričela ukvarjati s tekom?
Nikoli nisem bila športnik, delno tudi zato, ker imam okvaro srčnih zaklopk in so mi po nekdanji doktrini odsvetovali vse napornejše športe, tudi tek. Kaj lepšega za najstnico, da ji ni treba švicati. Potem pa je prišla velika življenjska kriza, ki je prinesla popolno prelomnico, ko se je bilo potrebno postaviti zase, ko se je življenje začelo pisati znova, od začetka, ko se se vrednote popolnoma spremenile, ko sem svet uzrla z drugačnimi očmi. Kot bi se ponovno rodila. Ta prelomnica je prinesla tudi tek. Začela sem po pameti, malo teka, malo hoje, in počasi podaljševala tek. Med tekom sem našla čas zase, za misli, občutke, za prevrednotenje vrednot, za nove zamisli in nove začetke. In, ja, marsikateri tek, na začetku, so spremljale solze in žalost, razočaranja in bolečina zaradi »izgubljenega in minulega « življenja. Kasneje so solze žalosti zamenjale solze veselja, sreče, odrešitve, in hvaležnost, da smem življenje začeti znova.

Kaj je pri teku tisto, kar ti je najbolj všeč?
Tek me sprošča, postal je neka vrsta meditacije, ne več samo rekreacija. To so ure, ko spustim um ali bolje, ko mene um spusti z vajeti, ko sem samo jaz in narava. To je tudi čas ustvarjalnih idej, druženja mene z menoj. S tekom spoznavam kraje, ki bi ostali nepoznani, ljudi, domačine, kij jih včasih morda sploh ne bi opazila ali pa si zanje ne bi vzela časa. Tudi med tekom je čas za klepet, tudi med tekmo se znam ustaviti, poklepetati z mamco ali atom, opaziti ptičje gnezdo, slišati žabo v mlaki, pobožati mačico in se preprosto le veseliti, da smem, zmorem in hočem teči.

Kaj ti je tek dal?
Tek mi je sprva dal moči za preživetje težkih trenutkov, sedaj mi daje svobodo bivanja in gibanja, občutek lahkosti in lahkotnosti, da je življenje pravzaprav le igra, kjer igram jaz glavno vlogo in sem obenem tudi svoj edini gledalec. Odvzel mi je kar nekaj predsodkov in omejitev in mi pokazal življenje v novi luči.

Kako potekajo tvoji treningi?
Nikoli ne treniram v pravem pomenu besede, se le gibljem, sproščam, tečem samo zato, ker mi je tek všeč. Ne delam posebnih tekaških vaj, niti tekaških treningov, saj bi me to utesnjevalo. Zame tekaški rezultati niso najbolj pomembni, kar pa ne pomeni, da si jih ne beležim - a še dobro, da obstajajo evidence na papirju, ker v mojem spominu jih ni. Običajno tečem tri dni zapored, pa en dan pavze, ni pa nujno tako, ker se ravnam po notranji potrebi. Včasih se tudi meni zgodi, da iščem sto in en izgovor, da bi raje obsedela s kakšno dobro knjigo v roki, pa se moram kdaj kar malo zbrcati, da se premaknem ven. Ko pa je utrujenost po teku taka motivacija, da se lotim še česa pomembnega in kar ne morem nehati.

Tečeš sama ali za to potrebuješ družbo?
Tečem sama, pa tudi v družbi, vendar za tek ne potrebujem motivacije sotekača. Katerih tekov ne boš nikoli pozabila? Nikoli ne bom pozabila svojega prvega tekmovalnega teka, ki je bil kar Ljubljanski polmaraton, v spominu mi bo ostal kot izjemen napor, saj sem se razdalje lotila le pet mesecev po operaciji in s premalo tekaške podlage. To pač ni bila najbolj modra poteza za telo, a za dušo nekaj res izjemnega. Nepozaben je bil prvi gorski tek, Andrejčkov tek na Vršič. Ko sem mislila, sem dosegla svoje višave, pa je nekaj let kasneje prišel celo GM4O, nekaj skoraj nedosegljivega zame, pač glede na moje zdravstveno stanje. Poseben je bil tudi prvi maraton v Berlinu, s fantastičnim vzdušjem, ki te kar ponese. Nekateri teki so pač ljubki, ko ti tekaško pot osvetljujejo prižgane sveče ob celi poti (Roemer lauf), ali pa ko tečeš v nalivu in gaziš potok, ki se uliva po stezi. Posebne so bile tudi letošnje ljubljanske trojke, ko smo bili čisto zadnja trojka, s posebnim policajskim spremstvom, ko so nam policaji na motorčkih »čistili « progo, da smo lahko neovirano tekli zadnji in klepetali. Pravzaprav so bili posebni in lepi vsi tisti teki, kjer nisem samo tekla, ampak sem našla »žrtev «, da sem lahko klepetala.

Se ob teku ukvarjaš še s kakšnim drugim športom?
Zelo rada tudi hodim v hribe, sicer pa že nekaj let treniram qi gon in tai chi.

Kako pa skrbiš za prehrano?
Prehranjujem se vegetarijansko, tudi brez rib in načeloma brez jajc - sama jih ne uporabljam, ne odklanjam pa hrane, če vsebuje jajca. Nekako 80% moje hrane je presne, veliko delam sadne in zelenjavne zmešančke, sočim zelenjavo, … Mleko kot tako ne uporabljam, pripravljam pa si kefir, no, pa tudi kapučin. Samo občasno uporabljam super živila, ne obremenjujem se z zaužitimi kalorijami in razmišljam, kaj posamezno živilo vsebuje. Skušam le čim bolj uporabljati pestro, raznoliko hrano. Jem pogosto, najmanj 5-krat dnevno, veliko pijem, predvsem vodo in čaj.

Kakšne tekaške načrte in želje, imaš za v prihodnje?
Posebnih tekaških načrtov nimam, večinoma se prepuščam trenutku, tekaškemu druženju na tekmah. Pravzaprav imam željo, veliko željo - teči še dolga leta in pri tem ostati zdrava, nepoškodovana.

Kaj še počneš poleg ukvarjanja s tekom?
Zanima me veliko stvari, zelo rada se družim z živalmi vseh vrst in to mi omogoča moj vrt. Vrtnarim v smeri permakulture s svojimi poudarki in premisleki. V veliko veselje mi je izdelava domačih pripravkov za čiščenje in osebno nego - naravna kozmetika s sestavinami, ki jih čaram vsakokrat sproti. Zelo veliko berem, zadnja leta več poezije in zahtevnejše literature. Intenzivno raziskujem duhovno sfero, predvsem veliko delam na sebi in se učim najprej pomoči sebi, pa tudi drugim na področju energijskega zdravljenja.