Kdaj in zakaj si se pričela ukvarjati s tekom?
Ko so bili otroci še majhni, se je tek izkazal kot šport, ko sem v kratkem času lahko naredila nekaj zase. Tekaško opremo sem imela vedno v avtu, če sem imela pol ure na razpolago, sem to izkoristila. Moj domet je bil takrat 10 km, maraton pa znanstvena fantastika, nekaj za profesionalce.
Kaj je pri teku tisto, kar ti je najbolj všeč?
Odklop po stresnem in napornem dnevu. Sprostitev. Druženje.
Kaj ti je tek dal?
Dobro počutje, vztrajnost, energijo, čudovita potovanja, druženje z zanimivimi ljudmi.
Kako potekajo tvoji treningi?
Tečem od 4 do 6 krat na teden, odvisno od tega na kaj se pripravljam. Za maraton si pripravim trimesečni program, ki se ga poskušam držati, je pa seveda precej odvisno tudi od službenih in domačih obveznosti ter vremena, tako da si ga sproti prilagajam.
V poletnih mesecih tudi kolesarim in plavam, takrat manj tečem. Že nekaj let zapored sem se udeležila triatlona v Gradežu, olimpijske razdalje.
Ko tečem sama, si včasih nadenem slušalke. Vsekakor se vrti nekaj takega, da dvigne ritem.
Tečeš sama ali za to potrebuješ družbo?
Oboje. Pri dolgih tekih in intervalih je družba dobrodošla. Ob kramljanju kilometri kar bežijo, intervalni treningi pa so itak zgodba zase. Motivacija mora biti velika, da po napornem dnevu zbereš dovolj energije in končaš zastavljeno. Če nisi sam je to enostavneje.
Katerih tekov ne boš nikoli pozabila?
11. Ljubljanskega maratona leta 2006, ko naju je mož prijavil na polovičko. Moja prva tekma, če izvzamem osnovnošolske krose. Bila sva neizkušena, zamujala sva na start in preplezala ograjo čisto spredaj, takoj za najboljšimi tekači. Prve km sva tekla s skupino, kot da imava pred sabo 5 in ne 21 km, kar se je seveda poznalo v zadnjih km. Kalvarija, v glavi sem si tisočkrat ponovila, da se tega ne grem več. Pa ja! Rezultat na koncu ni bil slab, sekunda pod 1:40 in odločitev je bila jasna: naslednje leto s pametjo in drugačnimi pripravami. Tako se je v dobrem desetletju nabralo že več kot petdeset polmaratonov, še veliko več krajših tekov in sedem maratonov. Vsi veliki maratoni (World Marathon Majors) so nepozabni s stotisoči navijačev, bendi, krasnim razgledom na veličastna mesta … ma med vsemi mi je še vedno najljubši Londonski, kjer sem leta 2014 odtekla svoj osebni rekord (3:09:13).
Ne bom pozabila tudi lanskoletne polovičke v Italiji – Collio, ki je bila v sklopu priprav na Tokijski maraton, zato se prav dosti med samim tekom nisem obremenjevala z uro, sem pa v zadnjih km odkrila, da je tempo odličen. Zadostovalo je za osebni rekord 1:27:05, bi bil pa rezultat še lepši, če bi bila nekaj sekund hitrejša. :)
Se ob teku ukvarjaš še s kakšnim drugim športom?
Kakršno koli gibanje je dobrodošlo. Zelo rada smučam, kolesarim, plavam, v študentskih letih sem veliko igrala tudi odbojko in badminton. Poleti si vzamemo kakšen dan tudi za hribe.
Kako pa skrbiš za prehrano?
Nič posebnega. Jem vse, poskrbim pa, da je na krožniku veliko zelenjave in sadja. Imamo srečo, da čez teden skrbi za kosila moja mama, ki je odlična kuharica, hrana je raznolika, veliko sestavin pa z domačega vrta.
Kakšne tekaške načrte in želje imaš za v prihodnje?
Letos: Čez dober teden me čaka Bostonski maraton, tako da je bil začetek leta v pripravah na to tekmo. To bo tudi zadnji od šestih velikih, potem bo treba najti nove izzive.
Verjetno bom ponovila lanskoletno izkušnjo, tekaški vikend s sobotnim Tekom trojk na krajši razdalji in nedeljskim Wings For Life.
Prijavljena sem že na triatlon v Gradežu, z lansko zmago v kategoriji sem si »pridelala « letošnjo startnino, zelo lepa gesta organizatorja.
Za naprej pa: da se bom s tekom oz. katerim koli športom ukvarjala (kako že rečejo) do konca svojih dni …
Kaj še počneš poleg ukvarjanja s tekom? Imaš tudi kakšne druge hobije in kakšna je tvoja poklicna pot?
Moje delo je pestro, vezano na projekte in pred oddajami lahko kar stresno. Urnika ni in včasih je treba delati tudi čez vikend. Tako je, če si »privatnik «, prednost tega pa je ta, da si sama odrejam tempo in grem lahko teč tudi v času kosila, kar še posebej pozimi pride zelo prav.
Že od študentskih dni rada potujem, s tem sva z možem okužila tudi naše otroke in čeprav so že veliki in imajo svoje interese, se nama radi pridružijo. Še posebej če potujemo v kako bolj eksotično deželo. Taka potovanja nas še bolj povežejo, saj smo ves čas skupaj.
V prostem času smo tudi »vikend kmetje «, na krasnem griču v Vipavski dolini imamo nasad oljk in sadovnjak, tako da dela nikoli ne zmanjka.
Poleg športa uživam tudi ob dobri knjigi, predstavi, koncertu in druženju s prijatelji ...
nazaj na vrh
