Na štiri oči z Valterjem Hvalo

Kdaj in zakaj si se pričel ukvarjati s tekom?
S tekom sem se začel ukvarjati leta 1994. Prej sem pretečno kolesaril, ker je naš kolesarski klub Soča razpadel sem odločil, da bom poskusil tudi kaj teči. Kolesarjenje je kolektiven šport in tam, če nimaš prave ekipe nisi nič.

Kaj je pri teku tisto, kar ti je najbolj všeč?
Pričel sem teči predvsem zato, ker nekateri moji kolegi so se večkrat hvalili, kako lepo je bilo preteči maraton v New Yorku. To mi je dalo še veliko energije in elana, tako da da sem se ga udeležil kar dvakrat. Imam zelo lepe spomine na to, ker tam je peklensko vzdušje. Drugače sem večino maratonov in polmaratonov pretekel v evropskih prestolnicah. Celo v Reykjaviku sem bil že petkrat.

Kaj ti je tek dal?
Tek mi je dal neko posebno samozavest, da zmoreš premagati cilje, ki si si jih zadal. Včasih gre, ali pa ne. Sam sicer pravim, da je to šport bedakov in siromakov. Zakaj, presodite sami.

Kako potekajo tvoji treningi?
Večinoma treniram sam, razen ob vikendih imam družbo. To so večinoma tekači in tekačice, ki imamo približno iste cilje in rezultate.

Kako pa skrbiš za prehrano?
Moram priznati, da sem glede prehrane zelo površen in to me tudi večkrat na tekmi kaznuje.

Kakšne tekaške načrte in želje imaš za v prihodnje?
V tem letu zaradi raznih poškodb ne nameravam teči maratonov, tako bom tekel le maraton. Vsekakor bi se rad udeležil najstarejšega maratona na svetu v Boston, a bo treba pred tem doseči normo, ki jo načrtujem v januarju v Las Palmasu.
Če bo zdravje, pa si želim v prihodnje odteči vsaj en do dva mednarodna maratona letno.