Kdaj in zakaj si se pričel ukvarjati s tekom?
Moji prvi tekaški koraki so bili v okviru gimnastike, kot osnovnošolec, kjer smo imeli na mnogobojih tudi sprint na 60 m. Zaradi teh sprintov nisem znal teči počasi in sem se napornega teka po večkratnih poizkusih raje izogibal. Šele pri svojih 47 letih sem pričel z lahkotnim tekom po snegu in to v klanec. Bilo je težko, a sem vztrajal. Ko sem tako po nekaj dnevih pretekel 8 km z 280 m vzpona, sem videl nebesa. Odločil sem se, da nikdar ne preneham s tekom. Takrat je hormon sreče bruhal iz vsake moje pore. Iluzija je postala stvarnost in jaz sem se prvič počutil kot Bog. Tekel sem vsak dan in vsak dan je bil tek malenkost lažji, enako kot jaz, saj sem v dobrem letu postal lažji za 19 kg.
Kaj je pri teku tisto, kar ti je najbolj všeč?
Tek je zame način življenja. Preden grem teči razmišljam o prehrani in o smeri teka. V preteklosti sem veliko treningov posvetil raziskovanju okolice in skrivnostnih pohorskih poti. Tako sem dodobra spoznal svoje širše življenjsko okolje, zraven pa neizmerno užival. Čeprav uživam na gozdnih poteh in kolovozih, sem prav tako vesel na asfaltnih površinah in na bankinah bolj prometnih cest. Sem zelo nezahteven in tako uživam na krajših hitrih tekih, na maratonskih in daljših razdaljah, na trailih ali na orientacijskih trekingih. Dejansko mi je pri teku najbolj všeč to, enostavno: »da zmorem «. Vsakomur bi privoščil tak užitek in pogled na življenje ter zadosti zdravja, za uresničitev teh želja.
Kaj ti je tek dal?
Tek ti da vse, česar še nimaš ali pa ti obstoječe danosti še izbrusi. Najprej te disciplinira, te utrdi, zagotovi ti veliko mero zdravja, nauči te planiranja in taktiziranja, pove ti, kadar si se preveč najedel, pri slabi prebavi ti le-to pospeši. Po dolgoletnem previsokem holesterolu, me je tek zelo hitro očistil. Menim, da je to zaradi protistresnega učinka, ki ga ima tek na telo. Poleg vsega mi je dal tek ogromno novih prijateljev in znancev po vsej Sloveniji in tudi v tujini.
Zakaj je prav tek šport, ki mu posvečaš največ časa?
Pri teku narediš v najkrajšem času največ zase. Pri kolesarjenju potrebuješ za enak učinek veliko več časa in denarja. Za plavanje se moraš odpeljati do bazena, za tek na smučeh ali za alpsko smučanje do smučišča, stečeš pa lahko iz domačega praga. Živim v prekrasni podpohorski naravi, ki me kar sama posesa vase.
Kako potekajo tvoji treningi?
Dva treninga na teden naredim v okviru Tekaške akademije za odrasle, na stadionu na Ptuju. Treningi so načrtovani in vključujejo vse elemente, od ogrevanja, pospeševanja, intervalov, fartleka, tekaške abecede, raztezanja in tekaškega fitnesa. Poleg tega tečem običajno še dvakrat v tednu in med vikendom ena ali dve rekreativni udeležbi na tekmah. Tek mi tako vzame veliko časa, zaradi česar mi ostaja nedokončano delo okrog hiše in v gospodinjstvu. Včasih sem razpet med odločitvijo, ali iti na tek, ali postoriti nikdar dokončano delo. Odločitve so običajno izmenične. Enako veselje, kot do teka, imam namreč tudi do dela. Med tekom mi igrajo zvoki narave, ki se v tem času prepletajo z vonjem cvetočega bezga, medtem ko si pri delu precej naglas navijem evergrine s poudarkom na klasičnem Rock 'n 'rollu.
Tečeš sam ali za to potrebuješ družbo?
Nisem samotarski tip, a kljub temu večino tekov tečem sam. Nimam stalnega tekaškega sopotnika, a če se najde priložnost za tek v družbi, jo izkoristim. Drugače je pa na daljših tekmah. Kadar gre za ultramaraton, se običajno izoliram, oziroma se komunikacija med tekom s sotekači zmanjša na minimum in je enako, kot bi bil sam. Na dolgih tekih se je treba nekako izklopit in se prepustit, da te pri lebdenju v zraku veter ponese do cilja.
Katerih tekov ne boš nikoli pozabil?
Zagotovo se ne da pozabiti mojih, v uvodu naštetih tekaških »podvigov «, imam pa tudi ogromno lepih spominov na krajših tekih, ki so povezani predvsem z ljudmi, z osebami, ki so mi zelo pri srcu in teh v Sloveniji zares ni malo. Zanimivo, da so mi zelo pri srcu etapni teki, kjer se v nekaj dneh iz tekaških udeležencev vzpostavi nekakšno družinsko sočutje. Naj omenim primer, ko mi je na zadnji etapi 344 km dolgega teka Zagreb-Vukovar rekel tekač iz Hrvaške, da doslej ni imel brata in od sedaj ga ima ter mi stisnil roko. Če ne bi tekel, bi zamudil lastno življenje.
Se ob teku ukvarjaš še s kakšnim drugim športom?
Od nekdaj sem se ukvarjal z raznimi športi. Skoraj ni športa, kjer nisem bil vsaj par ur na treningih. Moja otroška bolezen je pa zagotovo gimnastika. V sedanjem času občasno kolesarim, plavam, hodim v hribe, smučam ali tečem na smučeh, precej naporen pa je tudi šport, ki me včasih odtegne od rednih treningov in se imenuje »košnja trave « in zimska različica »kidanje snega «.
Kako pa skrbiš za prehrano?
Sprva sem precej redno prebiral napotke o zdravi prehrani. Prej meni ljubega krompirja ni bilo v literaturi nikjer na jedilniku, kraljevale pa so testenine. Res je, da sem malce padel pod vpliv, vendar se zadnja leta kontroliram le še dan pred daljšim tekom. Popoldne in zvečer običajno ne jem več takšne hrane, ki bi mi lahko obležala (izredno nizki glikemični indeks) in bi jo prinesel s seboj na start, nato pa bi me med tekom pritiskala in tiščala.
Na vso srečo sem kaj kmalu opustil pretiravanje z ogljikovimi hidrati, kajti dognanja zadnjih let potrjujejo, da je bila to največja zmota v prehrani športnikov. Seveda pa je treba ločit prehrano na tekmi in prehrano v obdobju med tekmami. Energijski geli so še vedno moje osnovno tekaško gorivo, na daljših razdaljah pa z veseljem sežem po salami in koščku sira, kot je bilo to nazadnje na gorskem ultramaratonu v Vipavski dolini, sicer pa to danes le redko kje ponudijo.
Dnevno poskrbim tudi za en sadni obrok v dopoldanskem času, glede zelenjave pa izbiram predvsem zeleno hrano, bogato s klorofilom in rdeče-črno, ki je polno železa.
Kakšne tekaške načrte in želje imaš za v prihodnje?
Morda gre res še bolj za želje, kot za načrte, kajti v ospredje postavljam zdrav način življenja. Dolgi teki, ki jih poimenujem »teki na nerazumne razdalje « zagotovo ne prispevajo k zdravju tekača. Nerazumljivo pa je to, da ko si enkrat s tem zastrupljen, le stežka najdeš zdravilo. Še najbolj učinkovito zdravilo je »poškodba «. Nekako se tej nadlogi izvijam iz krempljev in potihoma pretapljam želje v načrte. Morda se sliši neumno, vendar bi vse najdaljše teke z veseljem ponovil še po šestdesetem letu. To bo kmalu :-)
Kaj še počneš poleg ukvarjanja s tekom?
Šport in kultura. Približno v istem obdobju, ko sem se kot trinajstletni falot podal v gimnastiko, sem prijel tudi za kitaro. V srednji šoli smo že imeli svoj ansambel. Dobro se spominjam našega nastopa na prvem rock koncertu v Mariboru leta 1976. Kasneje smo se rokerji prilagodili tržišču in repertoar skomercializirali in se nazadnje povezali še z narodnjaki. V srcu sem ostal pristaš dobrega starega rock 'n 'rolla, čeprav sem presedlal na bas kitaro v narodnem ansamblu. Zadeva je podobna kot pri teku, vse malo mešano. Ugodno se počutim, ker imam rad vse stile teka in vse zvrsti glasbe, pri tem me pa pomirja misel, da v ničemer ne dosegam takšnih rezultatov, da bi bil v nevarnosti, da bi me ugrabili.
Biznis: Moja poklicna pot je prav tako malo bolj pestra, kot od večine ljudi. Kot gradbinec sem delal par mesecev v projektivi, po odsluženju vojaškega roka pa sem se zaposlil kot poštar. Nadaljeval sem na poštnem okencu, pa kot kontrolor in upravnik. Na pošti skoraj ni delovnega mesta, ki ga nisem opravljal. Vrhunec moje kariere je bilo vodenje DE Poštni center Maribor in vodenje Službe notranje kontrole na nivoju cele Slovenije – takrat smo rekli »glavni republiški inšpektor «. Sedaj skrbim predvsem za kakovost prenosa pošiljk korespondence, in sicer, da so vse pošiljke vročene naslednji delovni dan po oddaji na pošti.