Na štiri oči z Žigo X. Gombačem

Kdaj in zakaj si se pričel ukvarjati s tekom?
S tekom sem se pričel ukvarjati v tretjem letniku srednje šole. Z njim sem se srečal na prvi vikend v decembru leta 1993. Takrat sem se iz neke srednješolske zabave vračal precej pijan. Snežilo je, jaz pa sem domov krenil s kolesom. Nekje na polovici poti sem v blagem ovinku padel in obležal, kolo je odneslo kdo ve kam. Prešinilo me je, da mi ta položaj niti slučajno ne ustreza. Tisti večer sem se najprej izdatno onesnažil z alkoholnimi substancami, nato pa sem kot komaj človek, sredi noči, brezciljno, skoraj ničvredno, obstal tam nekje. Tistega decembrskega večera sem streznjen stekel domov in od tedaj dalje zaživel precej drugače. Pijanske zabave in z njimi alkohol so postale preteklost, gibanje stvar nuje, povišan utrip srca, lovljenje sape in znojenje pa redni sopotniki skozi življenje.

Kaj je pri teku tisto, kar ti je najbolj všeč?
Odsotnost, zagotovo! Takšna blagodejne sorte. Čeprav gre za naravno in stvarno gibanje, se glava tedaj ozvoči z mislimi, s katerimi se sicer ne bi. Samo in zgolj preko teka se lahko doseže določene ideje, prebliske in izhodišča. No, tako je vsaj v mojem primeru. Zakaj je temu tako, se ne obremenjujem, dovolj mi je zavedanje, da se to zgodi vsakič znova. Lahko bi rekli, da gre za takšno privatno obzorje, ki se odpre in je dosegljivo le tedaj.

Potrebuješ za tek posebno motivacijo?
Obzorje, ki sem ga omenil odgovor prej, je najboljša možna motivacija. Kolikokrat tedensko tečeš? Nekje od štiri, do petkrat. Med tednom zaradi celega kupa obveznosti bolj kratke razdalje, med vikendom pa si privoščim obsežnejše zalogaje.

Tečeš sam ali za to potrebuješ družbo?
Ljubim teči sam. To sem počenjal 20 let. No, letos pa so se zadeve s članstvom v Utah Bluesu nekoliko spremenile. Ne vem, ali gre za osebnostno rast ali za neverjetno prilegajočo se družbo, a uživam v obeh omenjenih tekaških izvedbah.

Kateri je bil tvoj prvi večji tekaški dogodek?
Zagotovo prvi gorski tek, ki sem si ga pripravil septembra leta 1994 na Osorščico. Deževalo je, otoško kamenje je bilo mokro, zemlja in z njo rastlinje so omamno dišali, veter je božal, galebi in hudourniki so potovali z menoj. Nepozabno.

Se kakšnega tekaškega dogodka udeležiš vsako leto?
Kar nekaj je takšnih trenutkov, ki se jih sicer ne udeležujem vsako leto, lahko pa bi rekli, da sem tam kar redno prisoten. Pomembno je, da v dogodku zaznam kanček značaja in vsebine, ki sovpadata z mojimi pričakovanji. Tek na Šmarno goro, pa seveda na Grintovec, Lošinjski polmaraton, Molniški tek, morda tudi Ljubljanski maraton so nekateri izmed organiziranih, ki vsekakor niso nujni, so pa prijetni. Obstajajo pa tudi tisti privatni tekaški dogodki, polnokrvne in sila slastne pustolovščine, celovite, kompleksne in blagodejne avanture za psiho in fiziko. Te prakticiram redno, tudi večkrat na leto.

Se ob teku ukvarjaš še s kakšnim drugim športom?
Ne, tek z vsem kar prinaša, z vso vsebino in globino, mi povsem ustreza. Preizkusil sem se v številnih športih, a tek je tisti, ki je ostal z menoj. Gre za izvrstno okolje, v katerem lahko razmišljujoče bitje dopolni določene dimenzije in se vedno znova, do obisti pogovori s seboj.

Kakšne tekaške načrte, želje, imaš za v prihodnje?
Spogledujem se z ultra teki ter daljšimi, drznejšimi gorskimi preizkušnjami. Verjamem, da se bom tako še bolj približal samemu sebi, da bom tako našel še kakšen odgovor.

Kaj še počneš poleg ukvarjanja s tekom, imaš tudi kakšne druge hobije in kakšna je tvoja poklicna pot?
Seveda. Na prvem mestu, tudi pred tekom, sta družina, moj resnični dom in smisel ter seveda pisanje, ustvarjanje. V poklicnem življenju sem dejaven v medijih. V okolju, ki je diametralno nasprotno tistemu, po katerem stopam med tekom. Je precej bolj glasno in nasičeno, no kljub temu se rad potepam in obstajam tudi tam.