Na ultramaratonu Comrades letos premierno tudi slovenska udeležba

Pred kratkim smo že poročali o slovitem maratonu Comrades, ki velja za največji in najstarejši ultramaraton na svetu, česar pa tedaj še nismo vedeli je, da se ga je prvič udeležil tudi slovenski udeleženec Matjaž Martinčič. Na to nas je prijazno opozorila njegova hči Petra, ki je zvesta bralka naše spletne strani in seveda smo Matjaža z veseljem kontaktirali, da nam kaj več o svojem tekaškem dosežku pove iz prve roke.

“Na Comrades sem se pripravljal več let, intenzivno pa zadnjih šest mesecev, ko sem skozi priprave pretekel več kot 2500 km. Končno je prišel 3. junij, ko sem že ob treh zjutraj stal na štartu v Pitermaritzburgu, dve uri in pol pred začetkom. Zaradi mraza – bilo je komaj štiri stopinje nad ničlo – je večina tekačev postopala naokoli s tankim ogrinjalom iz flisa in vsi skupaj smo iskali zavetje stavb,” pove Matjaž, ki pa je bil na takšne okoliščine že pripravljen, saj je leta 2007 na maratonu v Bostonu doživel podobno izkušnjo. Po kakšni uri in pol sprehajanja po prizorišču je končno napočil čas, ko so se tekači začeli razvrščati v štartne bokse od A do H, ki so jim bili dodeljeni glede na prijavljeni čas. Vstop v štartni boks ti zagotavlja štartna številka, ki jo mora imeti vsak pripeto tako na prednji kot na hrbtni strani majice, na njej pa je tudi oznaka boksa. “Petnajst minut pred štartom zaprejo bokse in zamudniki se lahko postavijo le na konec vrste, v boks H. Glasba vmes že dviguje vzdušje, ekipe televizije SABC2 lovijo kadre v živo, saj se neposredni prenos na drugem programu nacionalne televizije prične že ob 5 uri zjutraj in traja nepretrgoma kar 13 ur!”

Nekaj minut pred štartom odstranijo prepreke med boksi in tako se masa 18.000 tekačev združi v neprekinjeno kačo, ki se potem preko štartne črte vleče kar petnajst minut. “Stisnem štoparico, moj prvi ultra, moj prvi Comrades. V temo se poženemo polni adrenalina. Previdno začnem, pazim na odvržene kose oblačil in gnečo. Prve kilometre tečemo skozi Pitermaritzburg, gledalci so kljub jutranji uri in mrazu že ob cesti, glasno nas spodbujajo, neverjetno! Moja taktika je bila zelo enostavna, stisniti štoparico prvič pri oznaki 85km do cilja in potem vsakih pet kilometrov. Če sem želel doseči srebrno medaljo, sem moral vsakih pet kilometrov preteči vsaj v 25 minutah,“ se spominja Marinčič.

Matjaž je sicer treniral pod vodstvom izkušenega maratonca in sedaj trenerja skorajšnjega olimpijca Primoža Kobeta, Romana Kejžarja. Ta mu je svetoval rajši nekoliko bolj zadržan tek v začetku, kar bi mu kasneje v razpletu dirke lahko zelo prišlo prav. “Pripravljenih sem imel šest energijskih gelov, poleg tega pa so bile okrepčevalnice ob progi zelo dobro založene, tako da smo imeli tekači vmes priložnost seči tudi po pijači Energade, pa Pepsiju, piškotih, celo kuhanem in osoljenem mladem krompirju.“ Ker gre za tako množičen ultramaraton, kjer je pričakovati, da bodo imeli mnogi udeleženci precejšnje težave pred prihodom do cilja, je na marsikateri okrepčevalnici na voljo tudi masaža in kar nekaj tekačev se že precej kmalu, zlasti pa po najvišji točki proge, ko gre nato le še navzdol, kjer so stegenske mišice že zelo utrujene in zbite, odloči za postanek. “Na spustu sem se pridružil skupini kakšnih dvajsetih tekačev, v kateri je bil tudi legendarni udeleženec Comradesa Bruce Fordyce. Ta je s traso opravil že devetindvajetkrat in je bil tokrat na poti do jubilejne, tridesete uvrstitve. No, jaz pa sem bil tam prvič, a tekel sem z njim ob boku in se počutil izredno.” Brucea je Matjaž spoznal že dva dni pred štartom, na srečanju mednarodnih udeležencev Comradesa, ko mu je tudi zaupal, da bo letos lovil čas pod 7:30, kar bi mu še prineslo srebrno medaljo.

“V zadnji četrtini teka je gledalcev vedno več in skoraj tako veliko kot na maratonu v New Yorku. Brucea seveda vsi prepoznajo in ko ga prvič doleti trenutek slabosti in potarna, da čuti bolečine, ga gledalci spodbujajo: “Come on Bruce! Let’s go Bruce! Doing good Bruce” in podobno.” Vendar pa je legendarnega Južnoafričana tokrat premočno zdelala utrujenost, tako da je bil primoran popustiti v ritmu in skupina tekačev se je odlepila od njega. Ob njem pa je ostal Matjaž, kasneje pa se jima je pridružila še legendarna Zola Budd, ki je kot bosonoga deklica v začetku osemdesetih razburkala atletski svet in je zaradi takratne politike apartheida v Južni Afriki utrpela velike posledice. Nazadnje je na olimpijadi v Los Angelesu tekla pod zastavo Velike Britanije.

Vendar se je Matjaž na koncu vendarle odločil in pospešil tempo, v želji da priteče v cilj vsak pod osmimi urami. Od Brucea in Zole se je ločil kakih 25km pred koncem, vendar so se mu po nekaj kilometrih načrti skoraj porušili: “Po brutalnem spustu s Fields Hilla je sledil dvokilometrski vzpon na Cowies Hill in nato zopet šest kilometrov spusta. Pred tem vzponom sta me zopet ujela Bruce in Zola, v klanec se zopet odlepim, navzdol pa so težave. Pogosto hodim, na vsaki okrepčevalnici vedno več pijem, vodo, Energade in Pepsi. Po 50 minutah Pepsijev sladkor začne delovati in misli so zopet ostre.“ Načrt, da priteče v cilj pod osmimi urami je ponovno bolj realen in ob tem Matjažu na pomoč priskoči še evforično navijanje številnih navijačev ob progi.  Sledi le še nekaj kilometrov, ko pred sabo že zagleda stadion, kjer se nahaja cilj.

“Bližam se stadionu, zadnjih dveh kilometrskih oznak sploh ne vidim, uživam in trpim v širokem koridorju KE Masinga Roada, spodbujanju gledalcev. Končno jo zagledam, tablo 1KM TO GO! Hrup iz stadiona postaja vse bolj razločen, moderator po ozvočenju pozdravlja tekače, ki mahamo gledalcem in ko sem končno na ciljni ravnini visoko dvignem roke v zrak in pošiljam poljube prvega Slovenca, ki he kdajkoli pritekel skozi cilj legendarnega Comradesa. Zadovoljstvo je bilo popolno!!!” Že po nekaj skundah ga moderator že z mikrofonom v roki sprašuje: “Congratulations, Matjaz!”, “Well done!”, “Will you join us again next year!”, in podobno. Na koncu le spravi iz sebe tistih nekaj besed in odvrne, da je za takšen odgovor vsaj kakšen dan prezgodaj.

Matjažu je ura na koncu pokazala 7:55:53, zasedel pa je odlično 40. mesto v kategoriji od 50 do 59 let med 2634 tekači. Skupno pa je zasedel več kot zavidljivo 937 mesto izmed 11953 tekmovalcev, ki so uspešno prišli do cilja, potem ko jih je na štartu stalo letos 13529. In pri tem je tudi Slovenija lahko upravičeno ponosna na svojo prvo udeležbo na Comrades maratonu.

Čestitke tudi s strani tekac.si.