Tako sem lahko le nekaj metrov stran od Brandenburških vrat spremljal zadnje korake Haileja Gebrselassieja, ki se je kot prvi na svetu spustil pod čas 2:04. Veličastna izkušnja. Zvečer sem se kot uradni spremljevalec naše dvočlanske rekreativne ekipe udeležil še zabave za vse maratonce, ki jo je obiskalo presenetljivo veliko tistih, ki so imeli v nogah 42 kilometrov teka. Tudi novi svetovni rekorder, ki se je na odru ob Scatmanovih ritmih Ski-Ba-Bop-Ba-Dop-Dop predstavil tudi kot plesalec.

In če gre od svetovnega rekorderja pričakovati, da po maratonu ne bo hodil kot robot s slabo podmazanimi zglobi, me je močno presenetila poskočnost zbrane maratonske raje. Še posebej čila je bila Kanadčanka v zgodnjih dvajsetih letih, ki me je zavrtela kot vrtavko in razložila, da je maraton pretekla v šestih urah. To se mi ne bi zdelo nič posebnega, ampak tehtala je kakšnih štirideset kilogramov več kot novi svetovni rekorder, čeprav je bila celo kakšen centimeter nižja. Bila je živ dokaz, da maraton res lahko preteče ali prehodi vsakdo, ne da bi ob tem doživel kolaps.

Odprto pa ostaja vprašanje, ali se je vsak zdrav mlad moški sposoben spustiti pod čas štiri ali morda tri ure in ali ga je vsaka zdrava mlada ženska sposobna preteči pod polčetrto ali polpeto uro. A zares se začne šele pri teh mejnikih, ko od maratona do maratona časa ne moremo več izboljševati za petnajst ali deset minut, ampak po minutah in sekundah. Med maratonskim rezultatom 2:19 in 2:18 je razlika verjetno precej večja kot med 3:30 in 3:15 – ne samo, da je rezultat 2:18 odločal o nastopu na olimpijskih igrah, tudi pridobiti tisto minuto je precej težje kot petnajst minut pri solidnem rekreativnem maratonskem teku.

To so rezultati, ki zahtevajo popolno osredotočenost samo na šport, in kot so poudarili sogovorniki v članku o prihodnosti slovenskega maratona, vrhunskega rezultata ni mogoče doseči z rekreativnim pristopom. In to, kar mnogi očitajo slovenskim maratoncem, vrhunski atleti očitajo Atletski zvezi Slovenije, namreč amaterizem, ob tem pa še nejasne in nelogične kriterije glede norm in finančne podpore najboljšim športnikom. Morda je financiranje priprav tistim, ki že več let niso dosegli vrhunskega rezultata res tvegano, a po drugi strani vrhunskih rezultatov od njih niti ne moremo pričakovati, če se obenem udinjajo še v službi in si ne morejo privoščiti priprav, doma pa pozimi sploh nimajo pogojev za kakovosten trening. Res pa je, da sta državna rekorda na 5000 in 10.000 metrov še iz obdobja, ko so bili pogoji bistveno slabši.

Zato je čas, da vpleteni nehajo valiti krivdo drug na drugega, ampak odgovorno zagrizejo vsak v svoje delo. V novoustanovljenem Atletskem klubu BC smo dobili zagnano sredino, ki stopa iz ustaljenih institucionalnih okvirov in z mladimi atleti stremi k postopnemu napredku po modernih metodah treninga, po drugi strani pa delo v klubu temelji na bogatih maratonskih izkušnjah Romana Kejžarja in zmagovalnem pristopu Sonje Roman, ki že dobro ve, kako je stati na odru za najboljše v Evropi, in zato v prihodnost zre precej bolj optimistično. Tako kot lahko optimistično zremo tudi proti Tokiu.

Iz vsebine revije Tekac 02-03/2017

Kazalo

Poreč tek, v nastanitev vključena startnina

Eksotičen maraton

Ogledali smo si deset tekaških filmov

Maratonski načrti do Tokio 2020

Pogovor z Romanom Dobnikarjem ATS

Maratonski tandem Roman Kejžar in Dejan Lenart

Intervju Sonaj Roman

Intervju Anna Frost

Reportaža Kapadokija