Comrades marathon ali zelo zahtevnih 87 kilometrov teka

Comrades marathon je med tekaškimi prireditvami pravi starec s sivo brado, saj se je z izjemo turbulentnih let med 2. Svetovno vojno neprekinjeno odvijal od leta 1921 naprej.

Rekord 87 kilometrov dolge trase znaša 5:20:49 in je v nogah Leonid-a Shvetsov-a iz leta 2007. Najhitrejša med ženskami je bila Frith van der Merve, 5:54:43, daljnega leta 1989.

Več o sami izkušnji in teku pa bo v nadaljevanju opisal Matjaž, ki vas bo popeljal na pravo malo tekaško avanturo!

Hasha Mazanban!

Start, 88. po vrsti Comrades Marathon-a je pred mestno hišo v Durbanu ob 5.30 uri. Uradno izmerjena dolžina proge za letošnji "Up run" (tek navzgor) znaša 86.863km.

Za varnost skrbi 100 vodij policijskih postaj s 652 policisti SAPS (South African Police Service), prometna policija - Metro police in varnostna služba, ki jo je najel CMA(Comrades Marathon Association). Na startu in cilju je angažirana posebna enota SAPS za odkrivanje in odstranjevanje eksplozivnih sredstev. 

Angažirana je obsežna popolnoma opremljena medicinska sila, prva pomoč, fizioterapija za tisoče udeležencev na strateških pozicijah vzdolž proge in na cilju Oval Cricket Stadiuma v Pitermaritzburgu. V ciljnem prostoru pričakujejo preko 25.000 obiskovalcev in vzdolž proge vsaj 250.000 ljudi. Prijavljenih je preko 19.000 tekačev, štartalo pa nas je nekaj manj.

Postavim se v svoj koral B, poslušam glasbo prek ozvočenja in si v mislih vrtim progo in strategijo svojega teka. Petnajst minut pred startom je pozdravni nagovor župana Durbana. Sledi himna JAR, ki jo pojemo iz večine grl, prav ste prebrali, himno sem se naučil, ker je zelo lepa, ker je ta tek tako močna inspiracija in ker pooseblja kontroverzno zgodovino, barvitost in lepote JAR. Tradicionalno zapojemo še domovinsko pesem Shosoloza, pesem južnoafriskih rudarjev, ki se poje a capella, ob tem se dviguje adrenalin. Sledi le se Chariots of fire, Treamburnov petelinji krik in topovski strel - START.

V soju žarometov in javne razsvetljave se pazljivo poženemo preko startne črte, stisnem štoparico in začnem svoj drugi, "back to back" Comrades Marathon v obratni smeri. Prvo uro tečemo v temi, potem se počasi prične daniti. Prvih 20 kilometrov mine v nekakšnem "držanju nazaj", ves čas se pretežno vzpenjamo, spusti so krajši. Na vzponu na Hillcrest prvič pozdravimo vzhajajoče sonce.  «C'mon Spiderman, let's go Spyderman « in podobno vpijejo ob progi. Kaj se dogaja se sprašujem, dokler levo od sebe ne zagledam tipa, ki teče s »Spidermanovo « opravo preko glave. Podobno je spodbujanje »Let's go Forrest «, upam, da ne mislijo name, po nekaj minutah se predme prikaže nekdo z napisom »Forrest «. Sicer so ljudje zelo domiselni in polno je podobnih likov in imen, nekdo maraton preteče v popolni opravi nosoroga! Po 33km. sonce počasi pričenja opozarjati nase. 

Proga je razgibana, neprestano menjavanje ritma, mišičnih skupin in tehnike teka.  Za prvo polovico porabim 3 ure in 40 minut, počutim se dobro, sem približno 10 minut hitreje na poti kot je potrebno za srebro in tečem z lahkoto. Edino toplo sonce v hrbet opozarja, tako, da se na okrepčevalnicah že redno hladim z vodo po glavi in telesu. Malo me zaskrbi, ker je ura šele 9:20 in je že tako toplo. Prične se vzpon na Inchango, cca. 3kilometre, mestoma strmo, prvič naredim dva ali tri vložke hitre hoje, nasvet, ki ga lani nisem upošteval. Spust z Inchange gre dobro, ne hitim, moja zaloga za srebro (pod 7:30) raste.

Potem pa po 55km nenadoma začutim, da se pregrevam, piha vedno bolj vroč in močnejši veter, pretežno v prsi, sonce je močno, temperatura postaja neznosna. Za hlajenje porabim zdaj tri vrečke z zares hladno vodo in pričenjam še bolj piti. 30 kilometrov do cilja v hipu ne morem več teči, poskušam s hitro hojo in tekom, vendar ne uspeva najbolje. Ves pregret se poskušam zbrati in zamenjam načrt. Sedaj ni več pomembno kakšen tempo držim, temveč kako se prebiti od ene do druge okrepčevalnice. V obupu se zavem, da sem se skoraj dobesedno "zabil" v zid. Noge se upirajo, grabijo krči, to je dehidracija! Vedno več nas vedno pogosteje hodi, med okrepčevalnicami, ki so posejane sicer na gosto me vroč veter in vročina popolnoma posušita. 

Sčasoma se Agonija nekoliko umakne in imam se 20 km. do cilja. Večina jih v klance hodi, navzdol pa tudi marsikdo, saj se veter tako okrepi, da te dobesedno ustavlja. Usta so suha kot poper že takoj, ko se malo oddaljim od okrepčevalnice. Krči so pogosti, a se ne ustavim, vsak korak šteje, vsak korak si bliže cilju. Marsikdo se preprosto ustavi, usede in celo uleže na cesto. Ob meni je nekaj časa vozil eden izmed kombijev, ki pobira tiste, ki odstopijo.

Še 2,7 kilometra najtežjega vzpona in potem samo še spust z nekaj izjemami do cilja. Zadnji vzpon pretežno prehodim. Ko enkrat začneš hoditi, se ne spraviš več v tekaški ritem, to je zakonitost. Pod vrhom se z velikimi napori spravim v tek, kamera me že ne bo videla hoditi. Še 7 km. Poskušam se psihično spodbujati in se pretolčem do cilja. Smešno, proge začetka in konca teka se nikakor ne spomniš, saj je start v temi, v obratni smeri pa si tako ali tako »off «, da spet nič ne ostane v glavi. V ciljni stadion se priteče v velikem pompu, glasni glasbi, spodbujanju gledalcev in moderatorja. Prihoda v cilj sem bil izjemno vesel, ni bilo lahko. Temperatura je zrasla na norih 32 stopinj. Masaker za telo in psiho je za menoj, saj kaj takega nisem pričakoval. Z 8:30 sem debelo zgrešil želeni čas (lani 7:55 a v nasprotni smeri), a sem zdaj, ko na vse gledam iz distance, vseeno vesel doseženega.

S Comrades-om sem na nek način opravil, kot prvi Slovenec sem ga pretekel v obe smeri, obakrat končal tek in osvojil tri medalje, dve Billa Rowana in eno za Back to back. Želel bi si, da se še kdo iz Slovenije odloči zanj, morda kakšna skupina. Ciljno črto točno po 12-ih urah od startnega strela zaprejo varnostniki s telesi in prihod v cilj ni več možen. Mnogi ostanejo na ta način brez uvrstitve, čeprav mogoče le nekaj sekund do uspeha. Težko je opisati občutke, ko gledaš te neme, razočarane obraze.

Dolgujem še obrazložitev uvodnih besed tega poročila: "izraz Hasha Mazanban v jeziku Zulu namreč pomeni "The Potatoes are burning", v šaljivem pomenu ... - le ta so se letos res prekuhala. 

Matjaž Martinčič