Intervju: Primož Kobe pred Londonom

Primoža smo ujeli med potjo na zadnji trening v Ljubljani, kjer je imel z reprezentačnim kolegom Tonetom Kosmačem in trenerjem Romanom Kejžarjem na sporedu izredno zahteven trening v sestavi 9 x 1600m v izmeničnem tempu 3:00min/km  - 3:30min/km, brez vmesnega počitka. Slabe tri tedne pred svojim premiernim nastopom na olimpijskih igrah v Londonu, se Novomeščan počuti odlično, nedavni rezultati s treningov in zmaga na blejski Nočni 10ki, kjer je krepko izboljšal rekord proge, pa v njem upravičeno vzbujajo pozitivna pričakovanja.

Primož, bojda že v četrtek odpotujete v London, kjer boste del naše delegacije na svečani otvoritvi olimpijskih iger. Pa vendar, če se ne motim, na svojo pest?

Ja, res je. Lani je bilo sicer rečeno, da bomo na otvoritvi prisotni vsi udeleženci iger, letos pa je Olimpijski komite svojo odločitev spremenil in tako kar nekaj športnikov ostaja doma praktično skoraj do svojega nastopa. Tudi z menoj bi morali biti tako, a po pogovoru in spodbudah s strani prijateljev, sem se vseeno odločil, da poizkusim speljati to na svojo pest. Narediti sem moral kar nekaj klicev in napisati nekaj prošenj, da grem sedaj lahko – na povsem svoje stroške – v London na otvoritev. Nato se bom vrnil v Slovenijo in odpotoval šele proti koncu iger, saj je maraton na sporedu zadnji dan. No, že takoj naslednji dan pa imam letalo ob osmih zjutraj, tako da bom imel najbrž od olimpijskega Londona bolj malo! Pa vendar: nastop na olimpijskih igrah so moje otroške sanje in svečano korakanje pod slovensko zastavo na otvoritvi, so zagotovo tudi del tega.

In takšne priložnosti zagotovo ne gre izpustiti! Pred kratkim ste slavili na nočnem teku na desetkilometrski razdalji na Bledu, kjer ste uprizorili izvrstno predstavo. Na novo izmerjeni trasi ste postavili nov rekord, vaš rezultat pa je bil – navkljub mestoma razgibanemu terenu – le malo nad tridesetimi minutami! Kako pa je z vašo lansko neposrečeno namero, teči na atletski stezi pod tem časom?

Na tem teku sem počutil res dobro. Ravno sem se vrnil iz tritedenskih priprav v St. Moritzu, kjer sem zelo kvalitetno treniral. Občutek sem imel dober in pravzaprav sem šele v zaključku nekoliko bolj 'pritisnil', sicer sem ves čas tekel dokaj zmerno. A rezultat je kljub vsemu zelo vzpodbuden in mi obenem sporoča, da sem v letošnji sezoni delal dobro in se tudi forma pred Londonom dviguje.

Glede teka na 10.000m – lani sem si zelo želel teči pod 30 minutami, a se mi pač ni posrečilo. Letos, ko je bil moj glavni fokus teči normo in se nato posvetiti olimpijskemu nastopu v maratonu, pa pravzaprav uradno nikjer nisem imel priložnosti nastopiti. A vseeno mislim - in rezultati na treningih to potrjujejo - da sem bistveno boljše pripravljen kot lani in je torej tudi rezultat pod to mejo zagotovo realen. Bomo videli, kako bo po Londonu...

V obdobju treh tednov pred maratonskim nastopom si vrhunski tekmovalci pogosto izberejo še nastop na polovični razdalji, kjer testirajo formo. Bojda ste imeli takšen načrt tudi vi?

Željo sem imel dobro nastopiti na nedavnem polmaratonu okoli Osojskega jezera v Avstriji. Do osmega kilometra sem tekel skupaj z vodilnim Kenijcem, nato pa sem začutil rahle bolečine v ahilovih tetivah, zato sem se rajši odločil za odstop. Poleg tega trasa tega teka ni ravno idealna za hiter tek, kot sem ga pričakoval -  se pravi, okoli 1:05:00 – in sem brez slabe vesti odstopil. Vem, da sem dobro pripravljen in zelo nespametno bi bilo karkoli tvegati v tem trenutku samo zaradi rezultata.

Pred kratkim ste se vrnili z višinskih priprav v St. Moritzu, kjer ste bili letos že drugič. Pred tem ste bili pozimi tudi v Keniji – katere komponente teh destinacij so ključne za očiten napredek v vaših rezultatih?

V prvi vrsti je to zagotovo trening na višini. Vsi oz. večina vrhunskih vztrajnostnih športnikov to pozna. Glede St. Moritza pa: gre za res najboljše športno letovišče v Evropi, kar se tiče tega. Višina, pestro okolje, kjer ti nikoli ne zmanjka raznih tekaških poti, pa še prisotnost ostalih vrhunskih tekačev, ki so prav tako tam na pripravah, vse to naredi res specifično okolje za najboljši možen trening. Je pa izredno drag, in če ne bi bila letos olimpijska sezona, potem zagotovo ne bi šel tja dvakrat. Tokrat smo šli tja celo skupaj z družino, ker je bilo ceneje najeti apartma in ker je moja žena tudi moja fizioterapevtka, sem imel pogoje še toliko boljše! Pa še jedel sem odlično! (smeh) Povsem zares pa: moja žena me najbolje pozna in mi je pri ukvarjanju s tekom zagotovo v največjo pomoč!

Sicer lahko rečem, da sta pomlad in jesen glede treningov zagotovo najboljša kar doma, medtem ko se je letos Kenija izkazala za odlično pozimi, ko so pogoji v Sloveniji zaradi mraza zelo težki.  

Po maratonu v Linzu ste imeli ponovno obnovljeno poškodbo narastišča stegenske mišice in ste bili nato primorani kar nekaj časa počivati...

Res je! Po tistem maratonu se je poškodba iz lanske jeseni ponovila praktično že na naslednjem treningu in tako sem bil na prisilnem počitku skoraj do začetke junija. A, tako je bilo prav in drugače niti nisem mogel. Vem, da sem nekaj izgubil, a toliko zopet ne! Pravzaprav me ta poškodba ves čas po malem spremlja in me hkrati uči potrpežljivosti ter poslušanja svojega telesa. Zelo pomembno je namreč razumeti svoje telo in mu znati prisluhniti: kdaj, koliko in kako intenzivno lahko treniram. Sam imam pač težavo, da moja tekaška biomehanika ni najboljša – če povem drugače: gre za podobno stvar, kot je optika pri avtomobilih... (smeh) – in tako moram biti bistveno bolje odziven na signale, ki mi jih sporoča telo. Še vedno čutim rahle bolečine, prav tako v predelu ahilovih tetiv, a s pravo mero občutka, ni večjih težav. Z izkušnjami k sreči prihaja tudi modrost...

Na štartu olimpijskega maratona boste prvič v karieri stali ob boku nekaterih najboljših tekačev na svetu: Kenijci, Etiopijci,... Vas to navdaja s kakšnim posebnim občutkom, morda strahospoštovanjem?

Spoštovanje, seveda! A zgotovo me ni nikogar strah...(smeh). Zase vem, kako dobro sem pripravljen, zavedam pa se, da so tudi vsi ostali sto odstotno pripravljeni. O konkurenčnosti ne bi izgubljal besed, dejstvo pa je, da nekateri izmed teh tekmovalcev na višini preživi po več mesecev na leto, medtem ko sem bil sam v St. Moritzu denimo zgolj tri tedne. Vse to se pozna! Sam šele zadnje leto lahko samo tečem in treniram, tako da mi ni potrebno vsak dan v službo, pa se že kaže velik napredek. Večina vrhunskih tekačev tako živi že celo življenj! Predvsem bom skušal teči čim bolje, čeprav se zavedam da rezultatsko žal ne morem poseči prav visoko, a zagotovo bom pri tem marsikoga tudi prehitel.... (smeh). V nekaj letih pa mislim, da bom tudi sam bistveno boljši in še bolj konkurenčen! Proga v Londonu je precej zavita in bodo zaradi tega tudi časi najboljših najbrž nekoliko slabši.

Pa še večno maratonsko vprašanje: Kenijci ali Etiopijci?

Jah, občutek imam, da znajo predvsem Etiopijci presenetiti, saj tečejo bistveno bolj racionalno in 'z glavo'. Vprašanje je tudi, kako dobra je v resnici letošnja selekcija kenijske reprezentance. Bomo videli v cilju...

Primož, najlepša hvala in obilo uspeha na prvem olimpijskem nastopu! Držimo pesti!