Intervju: Žana Jereb pred olimpijskim nastopom

Žana Jereb je bilo do lanskega leta povsem neznano ime v svetu slovenske atletike in maratona. Potem pa je kot strela z jasnega opozorila nase z najhitrejšim časom izmed treh tekačic (poleg nje še Daneja Grandovec in Neža Mravlje), ki so v spomladanskem obdobju uspele teči B olimpijsko normo za nastop v Londonu. Naenkrat se je maratonski začetnici povsem obrnil svet in tako tek sedaj predstavlja glavno prioriteto – in morda poklic - za naslednjih nekaj let.

Žana, širša tekaška javnost – kaj širša, pravzaprav skoraj nihče – vas ni poznala do vašega letošnjega nastopa na maratonu v Utrechtu, kjer ste dosegli najhitrejši kvalifikacijski čas B olimpijske norme. A v športu zagotovo ne morete biti novinka?

Res je! Pred tem sem deset let resno trenirala košarko, na koncu tudi profesionalno. No, štiri leta nazaj sem s tem zaključila in sem začela malo teči: sprva za rekreacijo, saj mi je manjkalo gibanje in redni treningi. Tek sem si izbrala predvsem zato, ker zanj ne potrebuješ dosti, lahko greš teči kadarkoli, sam ali v družbi, tečeš pa lahko tako hitro kot ti pač ustreza. Sčasoma pa sem potem tekla vedno več, praktično vsak dan, pri tem pa sta me spodbujala tudi mlajši brat Urban, ki že nekaj let redno trenira na dolgih progah ter oče, ki je prav tako rekreativni triatlonec. Vmes sem sicer nekaj poizkušala tudi v triatlonu, a bolj ljubiteljsko, tek je namreč ves čas ostajal prva ljubezen.

No, decembra lani pa me je brat pregovoril, da naj začnem resno trenirati pri Romanu Kejžarju, ki je tudi njegov trener, saj sem na ljubljanskem maratonu že dosegla lep čas(2:52:33, op.p.). Res sem poklicala Romana in sprva sem se nekoliko bala, da mi morda ne bo všeč trenirati v skupini, a me je takoj pritegnilo in odslej treniram z njim.

Pravzaprav načrtno trenirate šele dobre pol leta?

Hja. Pravzaprav res! Pred tem sem pač tekla zase; v Žireh, od koder prihajam, imam svoj 15km krog, ki ima nekaj klančka vmes in tam sem tekla – vedno po isti trasi – brez načrta, povsem po občutku. Vmes sem se udeležila kakšnega polmaratona, a zares sem začela šele lani pozno jeseni.

In tako se je začel kar lov na olimpijsko normo…

Po ljubljanskem maratonu mi je Urban dejal, da sem pravzaprav le še deset minut oddaljena od B olimpijske norme in da bi jo morda lahko dosegla. Prijateljica, ki je že dlje trenirala pri Romanu, mi je še dodatno vlivala upanje, da sem sposobna teči normo – sicer ni imela v mislih že Londona, a se je na koncu tako izteklo. Ko sem nato začela delati z Romanom, mi je tudi sam povedal isto in da misli, da bi šla lahko spomladi na kakšen večji maraton poizkusit teči normo. Jaz sem bila seveda povsem drugačnega mnenja, a sem se pač prepustila in sledila načrtu. Nato se je vse poklopilo in pravzaprav še danes težko verjamem, da grem v London.

To je bilo na maratonu v Utrechtu, na Nizozemskem?

Da. Z menoj so tekli še Roman, pa moj fant Klemen ter še nekateri, ki so mi bili za narekovalce ritma in tako mi je – na moje začudenje – res uspelo! Pri tem so mi ob strani stali pravzaprav vsi okoli mene, od družine, prijateljev – ves čas sem imela občutek, da gre pravzaprav za skupen projekt. Že na treningih so mi ob težkih trenutkih vsi stali ob strani, prijatelji tekači so mi pomagali narekovati tempo, itn.

Trenirate torej pod vodstvom Romana Kejžarja. Kakšen je vajin način dela, kako vam je všeč njegov pristop?

Pravzaprav se s tem sploh ne obremenjujem. On mi pač pošlje načrt, sama pa ga vestno izpolnim. Verjamem, da on ve, da bom po tem, ko ga izpolnim, v vrhunski pripravljenosti in to je vse. Čimbolj se torej držim načrta, pri tem pa mu popolnoma zaupam, saj vem, da je vse te metode preizkusil na sebi, skozi svojo dolgoletno kariero in da točno ve, kaj govori.

V ženski konkurenci vas je bilo letos kar nekaj kandidatk za B normo. Se počutite morda še posebej privilegirano, ker vam je to uspelo – zlasti glede na to, kako kratek čas ste pravzaprav v maratonu?

Zadnja leta nas je bilo res kar pet, ki smo bile potencialne kandidatke za nastop na olimpijskih igrah. Vem, da so vse punce trdo delale za to, imele so dolgoročni načrt za nastop in so zagotovo več let trenirale, tako da sem še bolj presenečena in srečna, da je uspelo prav meni.

Z uvrstitvijo na olimpijske igre se poraja vprašanje – redna služba ali profesionalizem? Zaenkrat ste še redno zaposlena. Kako usklajujete treninge z osemurnim delovnikom?

Res je, sem redno zaposlena. Zadnje tri tedne pred nastopom na olimpijskih igrah so mi šli v službi sicer toliko na roko, da sem dobila dopust, da se v miru pripravim na London in opravim po dva treninga dnevno, ter da se predvsem dobro spočijem. Sicer pa pač delam od sedmih do treh in zavedam se, da imam ravno tukaj še precej rezerve. Če bi se v prihodnosti pokazala kakšna priložnost za ureditev statusa vrhunskega atleta, bi zagotovo lahko trenirala še bolje in s tem bi prišli tudi še boljši rezultati. Bomo videli!

Glede rezultatov: imate morda na tej točki že kakšen uvid v to, kako hitro lahko tečete, kje so vaše meje glede rezultata, ali je za takšne napovedi še povsem prezgodaj?

Jah, za začetek sva si z Romanom zadala, da bi v roku dveh let poizkusila teči pod dvema urama in petintrideset minut, je pa zagotovo do olimpijskih iger v Riu de Janeiru možno priti – ob idealnem razpletu glede službe, statusa in poškodb – pod 2h 30min.

Verjamem, da mi tudi to lahko uspe. O slovenskem rekordu pa zagotovo še ne razmišljam, saj je čas Helene Javornik izjemen.(2:27:33)

Klasična pot maratonca se sicer začne na srednjih in dolgih progah na atletski stezi, pa kros in podobno – imate morda ambicije tudi v tem pogledu?

Letos sem sicer tekla na državnem prvenstvu na 5 in 10km, kjer sem v obeh disciplinah zmagala, a v tistem času ni bilo kake večje konkurence, saj so bile najhitrejše tekačice odsotne. Daljnoročno imam v načrtu predvsem maraton, vse naštete discipline pa bolj kot sprotno preverjanje forme in za treninge. Zagotovo pa bom nastopala tudi na teh preizkušnjah, saj se zavedam, da so dobri rezultati na krajših razdaljah in konkurenca, zelo pomembni tudi za nastop na maratonu.

Že prej sva omenila vašega brata Urbana, ki je pri devetnajstih letih velik talent in prihodnost slovenskega dolgoprogaškega teka. Ali kdaj trenirata skupaj, ali so vajini tekaški svetovi ločeni?

Zaenkrat so kar ločeni svetovi… (smeh). On teče predvsem na deset in enaindvajset kilometrov, ima drugačne treninge kot jaz in predvsem mnogo hitrejše. Morda greva včasih skupaj, ko ima on na programu kakšen počasen raztek…(smeh). Sicer pa sva zelo povezana, ogromno se pogovarjava o teku, daje mi nasvete ter mi pomaga na moji tekaški poti, saj ima – kljub mladosti - veliko izkušenj.

Za konec še glede vašega nedeljskega nastopa v Londonu: imate kakšna posebna pričakovanja, morda nov osebni rekord?

Res je! V Londonu si potihem želim osebni rekord. Vem, da sem dobro pripravljena, a zato bo potrebno marsikaj: od temperature zraka, ki bi mi najbolj ustrezala okoli 23 stopinj Celzija. Nato je tu še trasa, ki bojda ni najbolj enostavna, z veliko zavoji in kar nekaj višinskih metrov…. Z menoj bo tudi trener Roman, tako da mi bo vsaj nekoliko lažje. Bomo videli!

Imate morda kakšno osebno favoritko za naslov olimpijske prvakinje?

Najbrž so zelo močne vse tri Kenijke, pa Paula Radcliffe, a če sem čisto iskrena, sem šele tako kratek čas v maratonu, da več kot to svoje konkurence pravzaprav ne poznam… (smeh).

Žana, najlepša hvala za tale pogovor! Mi in pa zagotovo tudi naši bralci, bomo v nedeljo držali pesti za vas ter se veselili vaših novih uspehov. Srečno!