Junak prvih devetih kilometrov!

Letos so bile prvih devet kilometrov oči gledalcev in televizijskih kamer na bostonskem maratonu usmerjene v povsem neznanega tekača.  Glenn Randall  iz Darmoutha je namreč kmalu po poku štartne pištole pobegnil vodilni skupini povečini temnopoltih afriških tekačev, med katerimi je bil tudi  Geoffrey Mutai, najhitrejši maratonec na svetu.

Ponavadi se na velikih maratonih zgodi, da se kmalu po štartu v ospredju pokaže kakšen neznan obraz, ki potem nekaj sto metrov lovi svojo pozornost in trenutek slave na čelu vodilne skupine, a tokrat je bilo v Bostonu nekoliko drugače. Randall, sicer 25 –letni nekdanji obetaven smučarski tekač, ki je pred dvema letoma prvič nastopil na maratonu, kjer je v Chicagu tekel zavidljivih 2:20:40, nikakor ni veljal za favorita in pričakovati je bilo, da bo tudi on po kakšnem kilometru povsem omagal, a ni bilo tako. Ko se je začel oddaljevati, je imel v mislih pač svoje ideje:“Nisem bil sproščen v svojem tempu, zato sem pač nekoliko pospešil. In ko sem se naslednjič ozrl nazaj, sem bil že sam. Res nisem šel tako hitro, le sledil sem svojemu počutju!”

No, po devetih kilometrih pa je sledilo srečanje s pravim stanjem pripravljenosti, ko je Američana ‘zvilo’ in je krepko plačal davek na svojo nepremišljenost. Do konca mu je sicer uspelo priteči, a v velikih mukah, tako da je v cilj prišel s časom 2:37:13 in se uvrstil na 60. mesto. Kar seveda tudi ni slab rezultat, svojo taktiko pa pogumni tekač opravičuje z besedami:”Med vsako tekmo, ko sem se dobro počutil, sem bil agresiven! Ljudje so mislili, da ravnam neumno, a jaz živim po načelu ‘Živi z mečem, umri z mečem!’ Včasih pač ne deluje in s tem sem pomirjen, ne more biti vedno tvoj dan.”

No, že v Radencih imate slovenski tekači svojo priložnost poizkusiti kaj podobnega. Letos sicer ne bo Kenijcev, a tudi v naših logih se najde marsikdo, ki mu je zeloooo težko slediti!