Kaj lahko Bannister nauči Nike?

»Maraton pod dvema urama bo najpomembnejši tekaški podvig po milji pod štirimi minutami, « je zatrdil britanski novinar Ed Caesar, avtor knjige Dve uri – maratonski čas na meji mogočega. Njegov novinarski kolega Michael Crawley se z njim ne strinja. Če bi največji športni opremljevalec v 50 letih preteklega stoletja organiziral tek na miljo po klancu navzdol, Bannister kasneje verjetno ne bi prejel naziva Sir. V bistvu pa je – navkljub romantični podobi amaterskih časov – med obema situacijama precej podobnosti.

Prvi Bannisterjev poskus podiranja magične meje se je končal neslavno: sicer je s časom 4:02 dosegel britanski rekord, a ga je atletska zveza razveljavila, saj je bil dosežen v »umetnih « pogojih. Njegov zajec je namreč prehodil prvi del proge, da je lahko slovitemu rojaku narekoval tempo v drugi polovici. Leto kasneje mu je uspelo. Rekord so priznali, saj ni bilo goljufivih zajcev.

Posnetek si lahko ogledate:

Čeprav Nike za projekt maratona pod dvema urama še ni razkril vseh podrobnosti, obstaja velika verjetnost, da bodo Eliud Kipchoge in druščina tekli po: ali vzmeteni stezi, ali nesklenjeni progi, ali navzdol – v vsakem primeru drugače od običajnih maratonov. Da ne govorimo o čedalje lažjih tekaških copatih, uporabi statističnih podatkov o teku … Podobne prijeme je pred več kot 60 leti uporabljal že Bannister, po poklicu zdravnik (nevrolog), zato njegov znanstveni pristop niti ne čudi. Svojim šprintaricam je za 30 odstotkov zmanjšal težo; bil je med prvimi, ki so uporabljali tekalno stezo; z oxfordskimi organizatorji se je dogovoril, da so krog zasnovali tako, da je pretekel točno štiri kroge (brez tistih »čudnih « devetih metrov).

Kasneje je priznal, da se mu je atletika kmalu zagabila, saj je bil preveč obremenjen z podatki ter ni več našel svobode in užitka v teku. Crawley ugotavlja, da se prav tukaj skriva razlika med obema projektoma podiranja magičnih mej: če je bil Bannister hkrati znanstvenik in subjekt, so Afričani le objekti, s katerimi se znanstveniki igrajo. Zaključuje z mislijo, da so (bi morali biti) vsi tekači tudi malo znanstveniki, ki pozorno spremljajo svoje telo, prilagajajo treninge in iščejo svoje meje.

Povzeto po prispevku Can Nike 's two-hour marathon quest learn from Roger Bannister?, ki je v celoti dostopen tukaj.