OSEBNO
Si članica kakšnega športnega društva ali kluba?
Po štirih letih samoukega teka, sem dve sezoni obiskovala šolo teka. Obiskala sem tudi tekaški tečaj, kjer sem dobila veliko uporabnih informacij, nasvetov in izkušenj.
Kateri so tvoji najljubši tekaški copati?
Mizuno je že od nekdaj moja najljubša blagovna znamka tako za tekaške copate kot tudi za oblačila. Imam širše stopalo, sem rahli pronator in zato izmenjujem 'pronatorske' Inspire ali 'nevtralne' Rider. Oba modela sta iz leta v leto lahkotnejša, prožnejša, bolj odzivna, hkrati pa nudita dovolj blaženja in opore. Kar pa se tiče tekaških oblačil v naših trgovinah pogrešam večjo izbiro omenjene blagovne znamke.
Uporabljaš tekaško uro?
Pri teku znam prisluhniti sama sebi in začutiti, kdaj je čas za to da pospešim ali da tečem počasneje ali pa kdaj je čas, da se ustavim. Tu se zanašam le na notranji občutek in vem, kje imam mejo.
Tvoj obred pred tekom?
Za teke se prav posebej ne pripravljam. Med tednom se po službi preoblečem v športna oblačila in odtečem nekaj kilometrov, čisto preprosto, brez odvečnega razmišljanja. Med vikendi, ko grem na daljše teke, pa je zjutraj obvezna kava, sploh pa ker nisem jutranji tip in rabim čas, da se aktiviram ter začnem funkcionirati.
Tvoji dosedanji tekaški dosežki ...
Prvi dve leti sem tekla samo zase, za svojo dušo in telo. Nisem rabila primerjav, merjenj, dosežkov, rabila sem le ta občutek stika s svojim telesom, njegovo zmogljivostjo in gibčnostjo. Sčasoma sem začutila, da si želim dodati neko novo dimenzijo k tem občutkom, razbiti in osvežiti rutino. Tako so na vrsto prišle tudi tekme in čas za merjenje doseženega.
Spomnim se občutkov na cilju prve tekme, veselje, zmagoslavje, adrenalin, občutek uspeha, doseženega cilja, vse to me je prepojilo/zasvojilo in že v naslednjem trenutku sem (kot še mnogokrat kasneje) že sanjala o novi tekmi, daljši kilometrini. Tako je rekreativnem teku sledil prvi pretečen polmaraton in leto kasneje maraton. Posebnost med dosežki je tudi lani pretečen 'ta dolgi' Tek trojk, saj je ta tek nekaj posebnega, slediti ne le svojem ritmu, pač pa ritmu še dveh sotekačev ob tebi, ti daje prav posebno izkušnjo.
Moj zadnji in zame najbolj čustveno pomemben tekaški dosežek je lani novembra pretečen Atenski 'THE Maraton', kot mu spoštljivo rečem. Občutek, ko tečeš iz Maratonskega polja do središča Aten je veličasten, že samo zavedanje, da si na tej zgodovinski poti, da sodeluješ na teku, po katerem se ta imenuje, povrhu da se ob prihodu v cilj zaveš, da so ravno na tem stadionu potekale prve olimpijske igre, to je res nekaj posebnega.
Na štiri oči z Nives Jurcan
Po značaju sem precej trmasta in vztrajna, zahtevna do same sebe, kar mi pogosto pride prav, saj začete zadeve izpeljem do konca, ob ovirah vztrajam in iščem nove poti, rešitve, da se premaknem naprej in izpolnim svoje želje in dosežem zastavljene cilje. Tudi pri teku mi trma in vztrajnost, prideta prav. Sicer pa sem v Kopru rojena Istrijanka, ponosna Novigrajčanka (Cittanovese), s (trenutnim) stalnim bivališčem v Ljubljani, samska mama skoraj polnoletne hčerke Petre, javna uslužbenka, tekačica, bralka …
Kdaj in zakaj si se pričela ukvarjati s tekom?
Vem da je bilo pomladi leta 2007 in vem, da sem začela teči bolj iz 'firbca', potem pa še zaradi debelosti, okornosti, želje po dokazovanju in povrhu 'kr tko za 'štos'. V tem času mi je namreč prijateljica večkrat navdušeno razlagala, kako z možem vedno več tečeta in kako v tem uživata, kako jima tek dobro dene … in od tu dalje se je vse skupaj začelo, želela sem še sama poskusiti in se prepričati v to, kaj je tko fajn v teku, da ga tako hvalita. Zato gre velika hvala Gordani in Andreju. Hvala pa gre tudi moji Petri, ki me je vzpodbujala in se pogosto smejala z mano in na moj račun v tistem začetnem obdobju, kar je bilo prav fino, sicer pa bi vse skupaj bilo preveč resno.
Teči sem začela tudi za zdravje, imam slabo delujočo ščitnico (hipotirozo), nizek pritisk in v mrazu precej boleče in neprekrvavljene prste (Raynaud sindrom). Tudi zaradi tega sem ponosna sama nase, da mi uspeva, da zmorem tako veliko (pre)teči, kljub tem nevšečnostim.
Zakaj je prav tek šport, ki mu posvečaš največ časa?
Veliko je razlogov, zakaj prav teku posvečam svoj čas. Tek me v prvi vrsti osrečuje, daje mi tisti pravi občutek stika s telesom, lahkotnosti, občutenja same sebe. Včasih ko tečem, se počutim kot otrok - razposajeno, igrivo, neobremenjeno, osredotočeno le na trenutek in ta občutek je neprecenljiv. Med tekom lahko v miru počnem marsikaj, predelujem probleme, poiščem rešitve zanje, ali pa se skušam s tekom le zamotit in si 'spraznit' glavo od vsega ter se osredotočiti na tehniko, korake, dihanje, gibanje; spet drugič mi paše, da poslušam glasbo ali da opazujem naravo, barve, okolico … Tek ima zame tako precej več razsežnosti, to ni samo avtomatsko in rutinsko premikanje nog, leve, desne, leve, desne, je veliko več kot le to.
Kako potekajo tvoji treningi?
Zanimivo, da sama sebi nikoli ne rečem, da treniram, pač pa vedno rečem, da tečem ... Torej, tečem petkrat ali šestkrat tedensko. Med tednom odtečem običajno 4-8km, med vikendi pa 15-30km, čisto odvisno. Obvezno si vzamem po dan počitka, največkrat ponedeljek, včasih tudi petek. Med tednom so teki krajši, hitrejši, ko posvečam več pozornosti sami tehniki, dihanju, drži telesa. Med vikendi so teki daljši, počasnejši, ko se lažje osredotočim, potuhnem vase, meljem in seciram svoje misli, poslušam glasbo, opazujem naravo, časa je dovolj za vse in še več. So pa seveda taki in drugačni dnevi, posledično so tudi taki in drugačni teki, tisti ta 'teški', ko imaš občutek da so noge svinčene, ko so teki zaradi dnevnih dogodkov lahko znervirani, jezni, žalostni, objokani. Ali pa spet drugi ta 'lahki', ko imaš občutek da lebdiš in so teki nasmejani, poskočni, lahkotni, zanimivi. Skratka, v 7 letih rednega teka se je nabralo res veliko takih in drugačnih tekov.
Tečeš sama ali za to potrebuješ družbo?
Najraje in največkrat tečem sama. To rabim in si želim zato, da sem povsem neodvisna od dogovorov, obveznosti in grem teči po svoje, takrat ko imam čas, zato moji teki niso 'v minuto' načrtovani in so mogoče zato zame bolj učinkoviti. Seveda, so obdobja, dnevi, trenutki, ko potrebujem družbo. Včasih koga srečam pri teku in kakšno rečemo in to mi paše in je fajn. Občasno tečem s svojo tekaško prijateljico Ksenjo, ki me za nekaj časa na zalogo, naleze s svojo notranjo močjo, energijo in lahkotnostjo teka, hvaležna sem ji za družbo.
Katerih tekov ne boš nikoli pozabila?
Veliko je takih tekov, ki so mi ostali v spominu, lepih, pa tudi manj lepih. Lep in nepozaben ostaja tisti začetni, prvi tek na travniku, ko se je vse skupaj začelo. Čustveno edinstven in v spominu globoko zasidran z lepimi spomini ostaja tudi že opisan grški maraton. Vmes pa še precej drugih. Manj lep je bil maraton leta 2012 v Ljubljani, ko sem zaradi mraza, snega ter zato močnih bolečin v prstih zelo težko prišla v cilj.
V vrsti tekov, ki mi bodo ostali v spominu lahko omenim tudi tek po PST po ledeni katastrofi v začetku februarja. Ljubljanski tekači vedo, da je PST rekreativna pot/krog okoli Ljubljane, kjer se ob poti naužiješ lepih razgledov, tečeš ob reki, poleti se ohladiš v senci mnogih drevoredov, v gozdnem zavetju Golovca pa čisto odmisliš, da si pravzaprav v neposredni bližini velikega mesta, skratka za tekače je to res pravi biser. Nekaj dni po tej ledeni katastrofi, ko sem spet krožila okoli, pa je bil pogled na uničena, razklana, podrta drevesa na poti res žalosten. Moja tekaška oaza, Golovec, pa je bil ves prežet z vonjem po potolčenem lesu, poti so bile prepolne vej, štrcljev, korenin, celih velikanskih izruvanih dreves, skratka tekla sem s kepo v grlu in mislijo, da nam je narava še vedno očitno silno in nerazumljivo močna, uničujoča.
Se ob teku ukvarjaš še s kakšnim drugim športom?
Naj bi, pa se ne. Vedno znova si rečem, da bom počela še kaj, pa delala vaje za moč ali krepila druge mišice, pa se še vedno nisem resno lotila ničesar. Občasno doma vadim z utežmi, in 'kao' delam vaje za moč, ampak to se zgodi res malokrat.
Kako pa skrbiš za prehrano?
Hm, prehrana je pri meni poglavje zase. Ko sem začela teči, to je bilo 20kg nazaj, sem se pogosto po teku 'počastila', in pojedla količinsko še več hrane kot prej, kar je sicer pogosta napaka tekačev začetnikov, v katero sem se tudi sama ujela in k sreči to hitro ugotovila. Zadnja leta se trudim, da pojem dosti raznovrstne, sezonske, kakovostne in kolikor je danes sploh mogoče, zdrave hrane. Jem tisto, kar je hitro pripravljeno, s čim manj predelave, z recepti se tudi poigram in jih prirejam po svoje. Pred maratoni sem pa zagotovo bolj pozorna, da imam dovolj 'goriva' na zalogo v sebi, še posebej zato, ker tečem tešče.
Kakšne tekaške načrte in želje imaš za v prihodnje?
Tekaških načrtov in želja je kar nekaj. Letos aprila grem na maraton, čemur bo, vsaj upam sledil 1. Istrski (pol)maraton (sem vendar le Istrijanka), pa Tek trojk, Ljubljanski maraton, mogoče še kaj, ne vem še. Poigravam se z mislijo, da bi v prihodnjih letih poskusila s kakšno večjo razdaljo od maratona, želim pa si tudi, da bi mi v prihodnje uspela uvrstitev v vsaj kakšnega od velikih maratonov, kot sta Berlin, London ...
Kaj še počneš poleg ukvarjanja s tekom, imaš tudi kakšne druge hobije?
Poleg moje mini družine, službe in teka obožujem branje - vsak dan, običajno zvečer pred spanjem, kar me sprosti, in v tem uživam, takrat lahko odklopim vse drugo in se v miru vživim v zgodbo, ki mi teče pred očmi. Všeč mi je ta občutek. Berem pa zelo različno, včasih izbiram med točno določenimi avtorji, drugič se odločam po vsebini, včasih se lotim uspešnic ali kakega lahkega čtiva. Ravno tako uživam v poslušanju dobre glasbe (tudi med tekom) in kot veliko drugih žensk, uživam tudi v dobrem čveku ob kavici, pa tudi v nakupovanju čevljev, oblačil ...
Bi radi kaj sporočili tistim, ki razmišljajo, da bi se s tekom začeli ukvarjati pa zato ne zberejo motivacije ali poguma?
Rada bi jim sporočila, da je vse mogoče, da se lahko začnemo ukvarjati z nečim novim, čisto drugačnim od tistega, kar nas sicer opredeljuje in kar sicer počnemo. In predvsem to, da nikoli ni prepozno! Morda z lastnim primerom še koga navdušim nad tekom, ker če sem zmogla jaz, ki sem se športa izogibala kolikor se je dalo in to polnih 42 let, že čez nekaj let pa sem zmogla preteči maratonsko razdaljo 42km, potem to čisto zares zmore še kdo drug!
atenski maraton tek polmaraton maraton Nives Jurcan rekreativni tek GIBANJE dosežki Na štiri oči
nazaj na vrh
