Povezava med vrstami mišičnih vlaken in odzivom vašega telesa na trening

Več pretečnih kilometrov izboljša čas teka, kajne? Najnovejše raziskave kažejo, da bi to lahko veljalo za nekatere tekače - a ne za vse.

V študiji, objavljeni v Journal of Applied Physiology, so raziskovalci rekrutirali 24 visoko usposobljenih tekačev na srednje proge in jim omogočili, da so opravili tri tedne običajnega treninga (po predpisu trenerjev), sledili pa so trije tedni treninga v povečanem obsegu - 10-, 20- in 30-odstotno povečanje vsak teden. Nato so za en teden za 55-odstotkov zmanjšali obsega treninga z najvišje ravni. Pred vsakim treningom in takoj po njem so ocenjevali tekaško zmogljivost, pa tudi fiziološke odzive, na primer hitrost presnove v mirovanju (skupno število porabljenih kalorij, ko telo popolnoma miruje) in sestavo mišičnih vlaken. Raziskovalci so ugotovili, da je polovica tekačev zmanjšala celoten čas teka, ker je povečala hitrost, ostali pa ne - čeprav so poročali o povečani stopnji utrujenosti.

»Izzvali smo idejo, da se vsi tekači pozitivno prilagodijo povečani kilometrini, in ugotovili, da je povečanje tedenske kilometrine privedlo do zelo individualnih odzivov,« je povedal dr. Philip Bellinger, vodilni avtor študije in predavatelj vadbenih znanosti univerze Griffith iz Avstralije. »Nekateri tekači so svojo zmogljivost povečali takoj po povečanju obsega treninga, drugi pa so jo znatno zmanjšali.« Dodal je, da so nekateri tekmovalci izboljšali delovanje po končanem obdobju, medtem ko so se drugi vrnili na osnovno raven. »Te ugotovitve kažejo, da se vsi tekači ne odzivajo enako na določen program treninga in kar deluje za enega tekača, morda ne bo tako učinkovito za drugega,« je dejal.

Ker pri tekačih ni bilo večjih razlik v hitrosti metabolizma v mirovanju ali krvnih biomarkerjih (kot sta krvni tlak ali srčni utrip), raziskovalci verjamejo, da bi se njihovi odzivi lahko nanašali na vrste mišičnih vlaken. Tekmovalci, ki so imeli večjo zmogljivost, so imeli večji delež vlaken tipa I (imenovane tudi počasna vlakna), ki se najpogosteje uporabljajo za vzdržljivost, in ne vlakna s hitrim trzanjem, ki se vklopijo pri kratkih izbruhih energije. V bistvu se uporablja tip I za tek na daljše razdalje, tip II pa za sprint. Bellinger je dejal, da so zaradi več vlaken tipa I tekači bolje prenašali povečanje obsega treninga (v nasprotju z več vlakni tipa II), kar je privedlo do boljše prilagoditve zmogljivosti.

Če vam manjkajo trdna vlakna tipa I, ali to pomeni, da je povečanje kilometrine nesmiselno? Bellinger meni, da to ni nujno. Priznava, da bi bili le redki tekači željni biopsije mišic, vendar obstaja preprostejši način, da ugotovite, ali vaša kilometrina deluje: sledite svojim rezultatom. »Tekmovalci bi morali komunicirati s svojim trenerjem in zelo pozorno spremljati svoj trening,« je dejal. »Oglejte si obseg, trajanje in intenzivnost treninga in si zabeležite odzive na trening, kot so srčni utrip in zaznani napor.« Predvsem ša ne bodite strogi do sebe, če drugi v vaši tekaški skupini vidijo večje rezultate zaradi povečane kilometrine, vi pa ne. Kot kaže študija, boste morda potrebovali le drugačen program treninga in ne drugačno miselnost.

Povzeto po: The Link Between Muscle Fiber Types and Your Body’s Response to Training, ki je dostopen tukaj.