Sandi Novak: Cilj je Rio de Janeiro!

Sandi Novak teče, a ni povsem običajen tekač. Sandi Novak živi, a ni povsem običajen človek. Pa vendar bi v današnjem svetu mnogoterih nesmislov in iskanja "materialnih svetih gralov", težko našli bolj normalnega človeka.

Sandi se je namreč navkljub popolni slepoti in možganski poškodbi, ki sta posledici nesreče pred osmimi leti, odločil da se posveti maratonskemu teku. Vmes je že ničkolikokrat dokazal, da se tudi slepo oziroma invalidni lahko kosajo z zdravimi tekači in jih celo premagajo. In to konkretno! Po majskem nastopu v Hannovru, kjer je osvojil B olimpijsko normo za nastop v Londonu, tja kljub vsemu ni odpotoval. Bojda zaradi razmer v Paraolimpijskem komiteju, a to ga še zdaleč ni demotiviralo! Po trenerske nasvete se je zatekel k najhitrejšemu maratoncu v Sloveniji, zdaj uspešnemu trenerju Romanu Kejžarju, s pomočjo katerega je v nedeljo na 3. Ekomaratonu tekel svoj najhitrejši polmaraton doslej.

Sandi, najprej čestitke za skupno odlično 25. mesto in doseženi čas 1:22:53! Kakšni so občutki?

Jah, super! Od lanskega leta, ko sem šel 1:29:10 sem precej napredoval. Resnično se pozna moje sistematično delo z Romanom. Pod njegovim vodstvom namreč treniram že od aprila, prvič pa me je spremljal na maratonu v Hannovru. Pred tem sem večinoma tekel sam in po občutku, pa s svojima prijateljema, Primožem Černilcem in Klemnom Trilerjem – slednji me je spremljal tudi lani na ljubljanskem maratonu. No, Roman me resnično zna pripraviti in mi napisati prave treninge – zna me ‘spočiti ’ in ‘utruditi ’. Od maja sem tako izpustil le en sam trening, a še tedaj je bilo res peklensko vroče, tako da res ni šlo. Za Romana si sedaj močno prizadevam, da bi mi paraolimpijski komite prišel finančno toliko naproti, da bi lahko pokril njegove stroške treningov.

No, že lanski ljubljanski maraton je bil svojevrstne prelomnica, ko ste tekli 3:07:31!

Lani bi šlo v Ljubljani lahko še hitreje, saj sem prvi krog pretekel v času 1:29, a sem se nato odločil, da bom drugi krog pretekel nekoliko bolj zadržano, saj sem leto pred tem na 39. kilometru odstopil in sedaj nisem želel ponoviti iste napake. Tempo sem tako spustil za 17 sekund na kilometer in v cilj prišel s časom 3:07:31. Že maja pa sem v Hannovru izboljšal ta rezultat. Tja sem odpotoval z mislijo, da bom dosegel čas 3:00 in tekel sem 3:00:03, s čimer sem izpolnil B olimpijsko normo.

Kako je pravzaprav z normami v paraolimpijskih disciplinah? B normo v maratonu ste osvojili in to edini v Sloveniji, pa vendarle niste odpotovali v London?

Tako je, B normo sem presegel za petnajst minut, medtem ko mi je do A norme zmanjkalo vsega pet  minut. Če bi mi paraolimpijski komite povedal, da bom zagotovo odpotoval, če dosežem A normo, bi se še bolj potrudil, da bi jo dosegel. V atletiki sta bili na voljo dve ženski in dve moški mesti, pri čemer sta imeli ženski obe izponjeno A normo, pri moških pa je imel eden A normo, drugi pa B, vendar jo je dosegel na evropskem prvenstvu, kar se točkuje višje kot moj nastop na Hannovrskem maratonu. Kasneje je bipartitna komisija pri paraolimpijskem komiteju sicer zaprosila še za dodatno mesto zame, a žal ni šlo skozi. Vsako leto iz celega sveta povabijo le nekaj deset kandidatov z osvojeno B normo. (vsaka država, tako tudi Slovenija, dobi za nastop na paraolimpijskih igrah na voljo le omejeno število mest(slots), kjer le redko nastopi kdo z B normo, op.p.)

Kakšni pa so vaši načrti za prihodnost – tako bližnjo, kot nekoliko bolj oddaljeni Rio de Janeiro?

Moj rezultat se bo zagotovo spremenil. V to sem prepričan in vem tudi, da bom verjetno že na letošnjem ljubljanskem maratonu tekel pod časom 2:55, kar je bila letos A norma za nastop na OI. Želja po nastopu v Riu je še kako močna!

Dobro! Poleg teka pa ste v življenju aktivni tudi na drugih področjih …

Res je! Sicer tudi stezno in vrtno kegljam, vsak dan – od ponedeljka do petka - pa obiskujem tudi Center Korak za osebe s pridobljeno možgansko poškodbo, s katerimi tudi odlično sodelujemo. Oni mi ogromno stojijo ob strani, mi omogočijo treninge na štadionu, gredo z menoj v fitness, kjer imam na voljo spremljevalca, ki mi pomaga pri nastavitvah uteži in izvedbi vaj, ipd.

Z vami je tudi danes vaš prijatelj Primož Černilec …

Primož je moja desna roka in brez njega bi mi bilo v življenju marsikaj bistveno oteženo. Vse mi uredi, kar potrebujem! Spoznal me je tudi z Romanom Kejžarjem, ureja moje stike z javnostjo in je resnično neprecenljiv. Brez njega bi povsem ‘kapituliral ’, če se malo pohecam ….

No, takšnih kot je Primož si v teh časih želimo vsi. Človeška toplina, ki povzdigne še tako težko življenjsko situacijo in jo naredi vsaj malce znosnejšo – in takšne zgodbe ter prijateljstva nato skupaj pišejo uspehe, ki se jih kasneje veselimo prav vsi!

Srečno Sandi!