Si članica kakšnega športnega društva ali kluba?
Sem ponosna članica Športno humanitarnega društva Vztrajaj - Never give up.
Kateri so tvoji najljubši tekaški copati?
Zamenjala sem kar nekaj modelov tekaških copat. Že dve leti sem pa zvesta enemu modelu in sicer Mizuno wave rider. Pred kratkim sem na dolgem teku (36 km) prvič poskusila superge Saucony Kinvara in sem bila presenečena, ker ni bilo čisto nobenih posledic.
Uporabljaš tekaško uro?
Skoraj od samega začetka je moja spremljevalka Garmin-ova ura Forerunner 410. Nudi mi čisto vse, kar ta hip potrebujem.
Tvoj obred pred tekom?
Pri krajših tekih ni posebnega obreda. Pogled skozi okno in akcija. Pred tekmo ali daljšim tekom pa vse pripravim dan prej, tako, da se naslednji dan brezskrbno odpravim od doma. Zajtrk je obvezen in pri meni je to preverjeni meni: zeleni čaj, kava, kruh z marmelado.
Tvoji dosedanji tekaški dosežki:
Na začetku sem se udeleževala skoraj vseh tekaških prireditev. Bilo je kar nekaj polovičk, maratonov, krajših tekov niti ne štejem. Sedaj nekako naredim selekcijo, želim si teči na več različnih. Zagotovo vem, da se bom udeležila vseh humanitarnih tekov NGU-a ter maratona v Radencih. Na Bledu sem prvič pretekla 40 km, nato 60 km in letos 84 km. Poseben je bil tudi tek na Vršič-u (vse ovinke sem si zapomnila). Lani sem imela željo, da mojih 44 let pospremim s 4-imi maratoni, kar mi je tudi uspelo: Radenci, Dunaj, Berlin in Ljubljanski maraton. Letošnji Radenci so bili nagrajeni s 1. mestom v moji kategoriji.
Na štiri oči s Sabino Begič
Na štiri oči s Sabino Begič
04.07.2014 AVTOR: Tina Ambrožič
Sabina je po poklicu računovodkinja in to delo tudi z veseljem opravlja. V prostem času pa si najraje obuje superge in uživa v svojem priljubljenem športu - teku. S tekom namreč sprosti dušo in telo ter se napolni z energijo.
Kdaj in zakaj si se pričela ukvarjati s tekom?
Štiri leta nazaj sem začutila klic 'zbudi se' in se odločila za korenito spremembo načina življenja. Hotela sem narediti nekaj samo zase in rešitev našla v ukinitvi popoldanske kave, piškotov, gledanja televizije. Na začetku je to bila le hoja po Rožniku, nato hitra hoja in ob srečanju tekačev se mi je utrnila ideja, da bi pa mogoče tudi jaz to zmogla. Sramežljivo sem se odpravila na bližnji stadion in v večernih urah poskusila teči. Sedaj, ko se spomnim teh začetkov se zavem, da je v življenju pomembna pot, ki jo prehodimo, pretečemo in ne cilj, kot končna postaja.
Kaj je pri teku tisto, kar ti je najbolj všeč?
Na tej moji poti sem srečala in spoznala veliko srčnih oseb. Bili so in so še del mojega življenja, mojih vzponov in padcev. Razširila so se mi obzorja, drugače sem začela gledati na dogajanja okrog sebe. Spremenila sem se, opažam oziroma doživljam aktivno dogajanja okrog sebe, ne dovoljujem pa, da gre življenje mimo mene brez, da ga okušam. V ljudeh vidim samo dobro. Smejem se in počutim se svobodno.
Kako potekajo tvoji treningi?
Kadarkoli imam čas obujem superge in grem. Včasih je to 6x na teden včasih 3x. Povprečno na teden pretečem med 40 in 70 km. Ne držim se posebnega plana, ker me to omejuje in dela nervozno, da moram tako in tako teči. Bioritem človeka ni enak in se spreminja. Pazim le, da po napornem treningu sledi iztek in to je to. Kot rekreativni tekačici, ki jo ne obremenjuje čas si to lahko privoščim. Jaz hočem in uživam v teku, zato tudi posebne motivacije ne potrebujem, zadostuje že pogled proti supergam in sem že v pogonu. Tudi vreme ne vpliva name, lahko bi rekla vse kar je drugim neidealno, je pri meni idealno - dež, sonce, veter, mraz, sneg. Ni lepšega, ko puščaš sledi v snegu, ko ponoči tekaš brez naglavne lučke, ali po dežju namerno neizogibaš lužam in ves blaten prideš nazaj domov.
Pri sebi imam vedno mp3. Glasbo poslušam po potrebi oz. ko tečem po cesti in na dolgih progah. Pri nočnem teku ali teku po Golovcu, Rožniku pa narava poskrbi za čudovito skladbo prepleteno s pesmijo ptičk, šelestenju vej, vetra, ki od nikoder pripiha.
Tečeš sama ali za to potrebuješ družbo?
V glavnem tečem sama. Ne potrebujem nekoga, da bi me spravil ven, sem pa zelo vesela, ko si kdo zaželi moje družbe in odtečemo skupaj kakšen kilometer ali celo več. Katerih tekov ne boš nikoli pozabila? Prvega nikoli ne pozabiš! Moj prvi 200 metrski krog na stadionu na Taboru, ob poznih večernih urah, ko se skrivaš za preširokimi oblačili in oprezaš, če bo kdo seciral tvoj še ne razviti tekaški korak. Lanski maraton v Radencih, ki ti napolni srce, ko tečeš po tisti ravnini brez sence in nimaš nobene potrebe po centralnem gretju, vendar ti mati narava neusmiljeno postreže. Srčnost, navijanje in spodbujanje meščanov, ki v senčkah svojih hišk, lično urejenih vrtičkov in cvetočih rožic sedijo, ploskajo in ti dajo moč. Te srčnosti se ne da primerjati niti z Dunajem, niti z Berlinom. Tudi vsi moji dosedanji humanitarni teki na Bledu imajo posebno mesto v mojem srcu.
Se ob teku ukvarjaš še s kakšnim drugim športom?
Leta 2012 sem se 'okužila' še s triatlonom. Ostali so neporavnani računi, ki jih bom še v tem življenju poravnala. Dvakrat tedensko delam tudi vaje za moč.
Kako skrbiš za prehrano?
V teh letih sem se naučila poslušati svoje telo. Nisem nasilno omejila vnosa 'prepovedanih' živil, temveč me je telo opozarjalo, da mu določena hrana več ne paše. Na primer, če imam namen delati intervale, potem je bolje, da se sladkemu izognem. Solat dan pred tekmo ali dolgim treningom ne jem. Rada pripravljam različne zvarke in poizkušam nove recepte. Ker konzumiram ogromno sveže zelenjave in sadja, dodatnih vitaminov ne jemljem. Obvezna sta kokosova voda in magnezij.
Kakšne tekaške načrte imaš za v prihodnje?
Mislim, da je želja vsakega športnika, da ga ne doleti kakršna koli poškodba, ki bi ga omejila. Tako je to tudi moja želja – čim več miganja. V bližnji prihodnosti eden od večjih izzivov je Logarska (75 km), na humanitarnem teku v Velenju prebiti magično številko 100, naslednje leto na Bledu pa … kdo ve!
Kaj še počneš poleg ukvarjanja s tekom?
Zelo rada berem predvsem kriminalke, biografije, zgodovinske romane in seveda vse, kar je povezano s tekom. Kar precej časa se zadržujem v kuhinji in tudi pri teh izdelkih dobim kakšno kolajno v besedni obliki: tvoj štrudl je enostavno zakompliciran, tako kot ti innjegov vonj me je vrnil v moje srečno otroštvo … kaj češ lepšega! Želim si spoznati Slovenijo tudi kot kolesarka , prehoditi čim več hribov, ki mamljivo kličejo. Predvsem pa si iskreno želim pomagati, uresničiti želje posameznikov, ki si ne upajo, ki ne verjamejo vase, da zmorejo. Nobena nagrada, nobena medalja mi ne da to, kar mi dajo oči nekoga, objem, ko doseže sanje, ko uresniči želje. Želim si tudi več dela na humanitarnem področju - smo to, kar damo.
Štiri leta nazaj sem začutila klic 'zbudi se' in se odločila za korenito spremembo načina življenja. Hotela sem narediti nekaj samo zase in rešitev našla v ukinitvi popoldanske kave, piškotov, gledanja televizije. Na začetku je to bila le hoja po Rožniku, nato hitra hoja in ob srečanju tekačev se mi je utrnila ideja, da bi pa mogoče tudi jaz to zmogla. Sramežljivo sem se odpravila na bližnji stadion in v večernih urah poskusila teči. Sedaj, ko se spomnim teh začetkov se zavem, da je v življenju pomembna pot, ki jo prehodimo, pretečemo in ne cilj, kot končna postaja.
Kaj je pri teku tisto, kar ti je najbolj všeč?
Na tej moji poti sem srečala in spoznala veliko srčnih oseb. Bili so in so še del mojega življenja, mojih vzponov in padcev. Razširila so se mi obzorja, drugače sem začela gledati na dogajanja okrog sebe. Spremenila sem se, opažam oziroma doživljam aktivno dogajanja okrog sebe, ne dovoljujem pa, da gre življenje mimo mene brez, da ga okušam. V ljudeh vidim samo dobro. Smejem se in počutim se svobodno.
Kako potekajo tvoji treningi?
Kadarkoli imam čas obujem superge in grem. Včasih je to 6x na teden včasih 3x. Povprečno na teden pretečem med 40 in 70 km. Ne držim se posebnega plana, ker me to omejuje in dela nervozno, da moram tako in tako teči. Bioritem človeka ni enak in se spreminja. Pazim le, da po napornem treningu sledi iztek in to je to. Kot rekreativni tekačici, ki jo ne obremenjuje čas si to lahko privoščim. Jaz hočem in uživam v teku, zato tudi posebne motivacije ne potrebujem, zadostuje že pogled proti supergam in sem že v pogonu. Tudi vreme ne vpliva name, lahko bi rekla vse kar je drugim neidealno, je pri meni idealno - dež, sonce, veter, mraz, sneg. Ni lepšega, ko puščaš sledi v snegu, ko ponoči tekaš brez naglavne lučke, ali po dežju namerno neizogibaš lužam in ves blaten prideš nazaj domov.
Pri sebi imam vedno mp3. Glasbo poslušam po potrebi oz. ko tečem po cesti in na dolgih progah. Pri nočnem teku ali teku po Golovcu, Rožniku pa narava poskrbi za čudovito skladbo prepleteno s pesmijo ptičk, šelestenju vej, vetra, ki od nikoder pripiha.
Tečeš sama ali za to potrebuješ družbo?
V glavnem tečem sama. Ne potrebujem nekoga, da bi me spravil ven, sem pa zelo vesela, ko si kdo zaželi moje družbe in odtečemo skupaj kakšen kilometer ali celo več. Katerih tekov ne boš nikoli pozabila? Prvega nikoli ne pozabiš! Moj prvi 200 metrski krog na stadionu na Taboru, ob poznih večernih urah, ko se skrivaš za preširokimi oblačili in oprezaš, če bo kdo seciral tvoj še ne razviti tekaški korak. Lanski maraton v Radencih, ki ti napolni srce, ko tečeš po tisti ravnini brez sence in nimaš nobene potrebe po centralnem gretju, vendar ti mati narava neusmiljeno postreže. Srčnost, navijanje in spodbujanje meščanov, ki v senčkah svojih hišk, lično urejenih vrtičkov in cvetočih rožic sedijo, ploskajo in ti dajo moč. Te srčnosti se ne da primerjati niti z Dunajem, niti z Berlinom. Tudi vsi moji dosedanji humanitarni teki na Bledu imajo posebno mesto v mojem srcu.
Se ob teku ukvarjaš še s kakšnim drugim športom?
Leta 2012 sem se 'okužila' še s triatlonom. Ostali so neporavnani računi, ki jih bom še v tem življenju poravnala. Dvakrat tedensko delam tudi vaje za moč.
Kako skrbiš za prehrano?
V teh letih sem se naučila poslušati svoje telo. Nisem nasilno omejila vnosa 'prepovedanih' živil, temveč me je telo opozarjalo, da mu določena hrana več ne paše. Na primer, če imam namen delati intervale, potem je bolje, da se sladkemu izognem. Solat dan pred tekmo ali dolgim treningom ne jem. Rada pripravljam različne zvarke in poizkušam nove recepte. Ker konzumiram ogromno sveže zelenjave in sadja, dodatnih vitaminov ne jemljem. Obvezna sta kokosova voda in magnezij.
Kakšne tekaške načrte imaš za v prihodnje?
Mislim, da je želja vsakega športnika, da ga ne doleti kakršna koli poškodba, ki bi ga omejila. Tako je to tudi moja želja – čim več miganja. V bližnji prihodnosti eden od večjih izzivov je Logarska (75 km), na humanitarnem teku v Velenju prebiti magično številko 100, naslednje leto na Bledu pa … kdo ve!
Kaj še počneš poleg ukvarjanja s tekom?
Zelo rada berem predvsem kriminalke, biografije, zgodovinske romane in seveda vse, kar je povezano s tekom. Kar precej časa se zadržujem v kuhinji in tudi pri teh izdelkih dobim kakšno kolajno v besedni obliki: tvoj štrudl je enostavno zakompliciran, tako kot ti innjegov vonj me je vrnil v moje srečno otroštvo … kaj češ lepšega! Želim si spoznati Slovenijo tudi kot kolesarka , prehoditi čim več hribov, ki mamljivo kličejo. Predvsem pa si iskreno želim pomagati, uresničiti želje posameznikov, ki si ne upajo, ki ne verjamejo vase, da zmorejo. Nobena nagrada, nobena medalja mi ne da to, kar mi dajo oči nekoga, objem, ko doseže sanje, ko uresniči želje. Želim si tudi več dela na humanitarnem področju - smo to, kar damo.
Značke:
Na štiri oči, Trening
Komentarji
Ljudje berejo:
Morda vas zanima tudi:
nazaj na vrh
