Razmislek po Petri

Zdi se, da se mentalna klima in splošno počutje v naši lepi deželici v zadnjem času vse preveč predajata apatiji nenehnih srednješolskih spletk te ali one politične opcije in da ljudje, ki imajo žal privilegije, da zasipajo naš medijski prostor s poročanjem o ?presežnih aktualnih dogodkih? -ti največkrat ne sežejo dlje od blatenja drug drugega - ne poznajo nikakršne moralne in etične odgovornosti do svojih potrošnikov, odjemalcev njihovih novičarskih podvigov, nas samih.
 
Skozi takšno optiko je zelo težko ostajati pozitiven v svojem pogledu na okolje, v katerem živimo, in ? hočeš, nočeš ? tudi do svojega življenja; se veseliti lepih trenutkov, vznešenih čustev Ljubezni, novih stvari, novih priložnosti in svetle prihodnosti. In res ni čudno, če pa te na vsakem koraku, kot zaušnica, doleti grobi opomnik na realnost v kateri živimo.
 
Največkrat se sicer začne pri medijih, čeprav je krog poročevalca in poročanega že tako prepleten in absurdno sklenjen sam vase, da se omenjena sklicujeta drug na drugega, čeprav že davno nihče več ne more locirati izvora. Mi pa smo tisti, ki kasneje dajemo težo tem stvarem in dogodkom, z našimi neumornimi debatami in razglabljanji o ?prav in narobe?, o ?plus in minus?, o ?za in proti?, o ?trenirkah in izbrisanih?, če hočete?
 
A, na koncu je vse to težak, umazan balast, ki ga zares ne potrebujemo in mu posvečamo bistveno preveč pozornosti; ker so vmesne faze debatiranja  le prazna in umetna hrana za naš egotrip; ker od tega živijo tisti, o katerih se poroča, tisti ki o tem poročajo, njihovi rablji ? oglaševalci, in na koncu tisti, ki to naivnost spremljamo. In še prehitro smo se ujeli!
 
Včerajšnji dokumentarni portret Petre Majdič je bil vsekakor ena izmed najsvetlejših točk programske sheme slovenskih medijskih ponudnikov gibljive slike v zadnjem času. Preprosta zgodba o športni in dosedanji življenjski poti naše največje smučarske tekačice vseh časov, ki pa je v svojem bistvu še tisočkrat več kot to, kar jo delajo njeni uspehi. Njeni naravnanosti in odprtosti do življenja, modrosti, ki jo je na svoji športni poti sproti uspela kontemplirati skozi prenatrpan vsakdan, je lahko reči zgolj: čisti navdih!
 
Poleg ?hard-core? fizičnega treninga, posvečanja telesu, uničujočih tekmovalnih sezon, leto za letom, je Petra neizogibno spremljala tudi svoja čutenja, strasti, radosti, strahove, padce, žalost in uspehe, ter se vsakič znova dvigovala nad dogodke, ki so jo zaznamovali v njeni karieri. S takšno distanco se je ? podobno kot njen športni kolega Primož Kozmus - vedno znova vrnila še močnejša, bolj modra in bolj povezana z življenjem. In s svojim zgledom je postavila močan smerokaz svojim naslednikom, postavila je neverjetno zdrave temelje za ta izjemen šport, kot tudi navdih zgodbe, iz katere se lahko učimo vsi skupaj?
 
No, vkolikor človek še zmore toliko kritične distance do ?ponorelega sveta?, da občasno namesto televizije in interneta še vzame knjigo v roke, se kljub dežju odpravi tečt ali se s kolesom odpravi v mesto, uživa v rutinskem sprehodu psa, gre čez vikend na izlet v neznano, ali pa ga neizmerno razveseli utrip življenja ob pogledu na cvetočo orhidejo na okenski polici, tedaj verjetno še ni prepozno.
 
In v resnici ni nikoli prepozno!